Slavist Silvo Fatur je v koprskem Librisu predstavil svojo novo knjigo Okruški

KOPER> O njegovem bogatem življenju zgoščeno poroča knjižni zavihek: slavist, učitelj, gimnazijski ravnatelj, pedagoški svetovalec za slovenski jezik s književnostjo, avtor in soavtor učbenikov za pouk književnosti, publicist, pobudnik Primorskih slovenističnih dni in še in še. Zgovorna je tudi naslovnica s Faturjevo fotografijo dozorelega regrata, lučke, ki korenini v pustih kraških tleh in vztrajno upa, da bo burja kako njegovo seme zanesla na plodnejša tla. Prav tako se tudi pisec nadeja, da bo njegova knjiga obudila ali šele vzbudila “svetlo domačnostno občutje tega našega slovenskega sveta”.

Faturjev dom je najpoprej Primorska, dežela na obeh straneh zahodne meje. Kakor je zapisano na hrbtu knjige: primorski so Kras, dolina Soče, Strunjanski zaliv, snežniški gozdovi, Bazovica, Bevk, Kosovel, Kras, Kette, Kraigher, Krn, Kogoj, Kosmač, Brkini, Brda, Benečija, Bartol, Bebler, Barkovlje, Vipavska dolina, Vilhar, Vremščica, Vojko, Goriška, Gradnik, Gregorčič, Postojnska jama, Pahor, Pregelj, Snežnik, Svetokriški, Černigoj, Čermelj, TIGR in Trst. Razkošje, ki ga ne gre zavreči!

Zbirka je polna sila raznolikih besedil: Fatur piše o ljubezni do domačih krajev, gozdov, konj, o primorskih kulturnih in prosvetnih delavcih, o tigrovcih, o Balantiču in Kajuhu, o emigrantskih časopisih in revijah, o nezaželenosti Martina Čedermaca v sodobnih šolskih učbenikih, o nedopustnem, tihem odpovedovanju materinščini, brez katere pa bi bila naša samostojna država docela nesmiselna, o sodelovanju s kolegi na Tržaškem in skrb zbujajočem ugašanju tamkajšnjih slovenskih šol, pa o tem, da naš Kralj Matjaž ne korenini v ogrskem kralju Matiji Korvinu, kakor poučujejo v šoli, ampak v slovenskem kmetu s Koroškega, ki se je leta 1478 s šeststo slovenskimi kmeti postavil po robu tridesettisočglavi turški vojski.

Ne samo o daljni preteklosti, Slovenci se ne zmoremo zediniti niti o naši včerajšnji minulosti, ugotavlja Fatur: “Tudi dogodke ob osamosvojitvi vidi vsak od udeležencev po svoje. In vsa njihova pričevanja so legitimna. Težava je v tem, da v ospredje silijo svoja spoznanja in pozabljajo na deleže vseh drugih.”

Pomembno vlogo so odigrali pisatelji: eden najodločnejših sunkov za samostojno državo je bil slovenski pisateljski boj proti skupnim jedrom, ki sta ga v prvi vrsti bíla Janez Menart in Ciril Zlobec, pozabiti pa ne gre niti na Borisa Pahorja, po Faturjevi oceni ob Cirilu Kosmaču najbolj markantnega primorskega pisatelja: “Boris Pahor je eden od pionirjev samostojne slovenske državnosti. O slovenskem ponosu, o naši pravici do enakopravnega življenja na tem svetu je razmišljal že dvajset let pred osamosvojitvijo. Izobraženci, ki so izdali Novo revijo 57 in si zdaj pripisujejo osamosvojitvene zasluge, so isto počeli šele v zadnjih letih bivše države, ko se je podiral že ves vzhodni blok. Pahor je bil kot samohodec, kot samorastnik daleč pred njimi. Zaradi okoliščin, v katerih se je rodil in živel, je taka drža postala del njegove poslanstva, ki ga goji še danes. Zadnje čase se mož tudi v marsičem ponavlja, vsaj za tiste, ki ga poznamo pobližje. Mislim tudi, da se je dvakrat čisto brez potrebe zapletel v dnevnopolitične zadeve, prej v škodo samemu sebi kakor čemu drugemu. To mu ni bilo potrebno.”

Spoštljivo je spregovoril še o dragocenem prosvetnem delu, ki ga je za sabo pustil pred dnevi umrli učitelj Avgust Gojkovič, o svojih pomislekih do modnega, a prepogosto praznega besedičenja o multikulturnosti, pa o besedah, ki mu jih je nekoč namenil kritik Josip Vidmar in ki jih ima za nekakšno življenjsko vodilo: “Vztrajati je treba!”

Vidno sta ga ganili slavistični kolegici ob njem: Elen Slavec s prebiranjem odlomkov iz njegove lastne knjige, Alferija Bržan pa z zapisi, v katerih ga pozdravljajo prijatelji in znanci, med njimi tudi pisatelj Marjan Tomšič, ki Faturja zgoščeno opiše s prgiščem dobro odmerjenih besed: hotenje po spoznavanju prikrite resnice, odločnost, prizadevanje po združevanju Slovencev, ki naj ne bodo ideološko razklani, saj to slabi moč naroda. “Zavedal se je, da je ideološko ločevanje tuje svetu umetnosti in tudi lepoti in pestrosti življenja,” piše Tomšič. “Kajti življenje ni bilo nikoli le enobarvno oziroma enosmerno, ampak je od nekdaj dopuščalo na istem travniku rasti tisočerim različnim rastlinam, zdravilnim enako kot tudi strupenim. Tega svojega temeljnega prepričanja pa nikomur ne vsiljuje. Bralce nagovarja dobronamerno, v skladu s svojim značajem pa dobrohotno. Na nek način je Silvo Fatur iskalec in rudar, ki vrta in koplje, dokler ne odkrije. Za tako dejavnost pa je bil v preteklem času potreben tudi pogum.”

ANDRAŽ GOMBAČ