Slika je rajska, zvok pa peklenski
Rajska slika in peklenski zvok: to je usodna kombinacija Metalcampa, ki že deveto leto pod geslom Hell over Paradise (Pekel v raju) nudi petdnevne metal-počitnice tisočim metalcev, združenih iz vseh dežel. Če bi vedeli, da je zadnji, bi bilo apokaliptično.
TOLMIN> Včerajšnje jutro je bilo na Sotočju kar spokojno, približno 8000 metalcev se je počasi prebujalo. Brata Felix in Isac Stefannson s Švedske sta na sotočju Soče in Tolminke bolščala v sonce in gledala nekam navzgor. “Prvič sem odpotoval iz Švedske in ti hribi se mi zdijo nekam strmi. Pri nas je vse ravno, večinoma tudi deževno in megleno, narava tukaj pa je čudovita” je povedal mlajši brat Isac.
Včerajšnje jutro je bilo “jutro po” noči z ameriško trash metal skupino Machine Head, ki so jo mnogi komaj čakali, brata Stefannson pa sta jo žal prespala. Bil je pač topel in naporen dan, tudi za metalce, in še zlasti za severnjaka, ki nista prišla dovolj zgodaj, da bi dobila prostorček za šotor v senci.
Tudi sam program je intenziven, saj se od treh popoldne pa tja do enih ponoči na dveh odrih, glavnem in drugem, izmenjujejo skupine - na dan se jih zvrsti približno 18. Šveda sta tako zdržala slovenske metalce, ki se imenujejo po boginji smrti Morani, metalce iz San Francisca Vicious Rumours, kanadske death metalce Gorguts, nekdanje in v skupini Sanctuary ponovno združene metalce iz Seattla, angleško grindcore ime iz osemdesetih Napalm Death in še Testament. Po Testamentu pa sta obležala.
“Kako je kaj minila prva koncertna noč, je vse OK,” povprašam zdravnika. “Vse OK, nekateri so se sicer preveč napili, pa smo jih oskrbeli, nekaj odrgnin je bilo, a nič patološkega.” Še dobro, za dvanajst tisoč mladih in manj mladih, polnih energije, je podatek razveseljujoč.
Na Metalcamp, največji slovenski festival na prostem, prihajajo tudi družine. Metal povezuje družine, povejo člani ene od nemških družin, saj so starši, ki so danes stari nekaj čez petdeset, heavy metal poslušali v osemdesetih, glasba pa pritegne tudi njihove najstniške otroke. “Ne, heavy metal ni stvar preteklosti, je način življenja in še vedno je živ, pa še kako. Nekatere skupine res prihajajo iz osemdesetih, druge nastajajo danes in zdaj in sekajo še bolj.”
Metalci si čez dan privoščijo marsikaj: izlete v okolico, kopanje v rekah, poležavanje na travi, igranje frizbija, nekateri celo ribarijo. Med priljubljenimi aktivnostmi pa je gotovo podpisovanje članov znanih skupin. Torej, postaviš se v vrsto in čakaš, dokler ne prideš pred obličje svojega najljubšega pevca, on pa te nagradi s podpisom. “Končno sem videl, kako izgleda moj idol, saj je na vseh koncertih tako namazan po obrazu, da nisem vedel, kdo v resnici sploh je,” pove eden od čakajočih.
Zanimivo, ta majhen košček rajske zemlje, ki ga je oblikovalo zlitje Tolminke in Soče, gosti tako majhne festivale kot je Sajeta in hkrati tako velike, kot je Metalcamp. Na Sajeti, ki se je zaključila pred kratkim, so iskali podobo neulovljivega, a silnega mističnega bitja z roba našega zavedanja, ki prebiva prav na tem koncu zemlje in po katerem ta mali festival nosi ime. Niso je našli. So pa njeno silnost zagotovo začutili v teh dneh, v strastnih ritmih in usodnih melodijah, ki v človeku vzbudijo ...:. “Catholic in the morning, statanist at night,” z naslovom skladbe skupine Powerwolf v šali odgovori eden od udeležencev. In smo spet pri spokojnem jutru in pri dveh Švedih.
KLAVDIJA FIGELJ
