Slikar, ki opazuje in upodablja nenehno spreminjanje narave

IDRIJA > Likovnemu pedagogu, profesorju in slikarju Andreju Mivšku je bila v domačem Zavratcu, najmanjši krajevni skupnosti v občini Idrija, rajska narava položena ob zibel. Tu so nastale prve otroške poteze s čopičem in vsaj z mislijo na naravo nastajajo tudi njegova zrela dela. Z razstavo v veliki grajski galeriji Mestnega muzeja Idrija ostaja zvest naravi, slike pa so korak naprej v njenem intimnem doživljanju in slikarskem raziskovanju.

Pritegne z močjo barv

Živeti v Zavratcu, prelepem koščku neokrnjene narave, je privilegij. Mivška, ki s slikarskim platnom prijateljuje od otroštva, je odmaknjen raj zaznamoval z najboljšim - z ljubeznijo. Ta odseva iz slik. Dandanes z njimi potuje po širnih prostranstvih, dobesedno med nebom in zemljo, ter sočasno spremlja spreminjanje narave in harmonijo. Iz slik ne odseva kritika, pač pa velikanska privrženost naravi, krajini. Na platna ne prenaša, kar vidijo oči, pač pa v srcu in mislih predelane poglede in doživljanje.

V zadnjih šestih letih se veliko ukvarja z vodo, njeno močjo in neukrotljivostjo. Z vsem, česar si človek ne more podrediti. V ta sklop sodi večina slik na njegovi drugi samostojni idrijski razstavi. Naslikane so na majcene, nekajcentimetrske, pa tudi ogromne, večmetrske formate.

Nekaj slik sodi v študijo gozda, neokrnjenega prostora za ptice in vse njegove prvobitne prebivalce. Znova gre za neobstoječe krajine, na katerih izstopajo močnejše barve, kot smo jih pri Mivšku vajeni.

Tu in tam se, kot nekakšno opozorilo, iz njih dvigajo strme gore. “To so seveda namišljene gore v imaginarni krajini. Močnejše barve so posledica doživljanja okolja. Morda tudi slikarske rasti,” je dejal slikar.

Z močjo barv vsekakor pritegne pozornost. Prevladujočim močnim zelenim in modrim tonom mojstrsko dodaja hladne barve. Z njimi voda zažubori v tolmunih, brzicah, se preliva čez kaskade in odseva.

Mivšek ustvarja in raziskuje v različnih tehnikah. Poslovil pa se je od njemu ljubega kolaža. Kritičarka Nataša Kovšca je izpostavila monotipijo, odtiskovanje manjših barvnih ploskev v več plasteh za nepredvidljive oblikovne in barvne učinke.

Na ogled je tudi nekaj zadnjih del, v katere je Mivšek uvedel abstraktne ljudi, ki si tako ali drugače podajajo roko z naravo.

Z naravo smo povezani

Nenazadnje Mivšek, kot je ob otvoritvi razstave dejala Nataša Kovšca, vseskozi poudarja povezanost človeka in prvinske narave: “Izpostavlja njene zakonitosti, harmonijo, dinamiko, cikličnost in neprestano spreminjanje. Kajti narava ni le svetloba, rast in življenje, ampak je tudi tema, odmiranje in uničujoča moč.”

Ob njegovih slikah se zavemo človekove minljivosti in odtujenosti, saj se, kakor pravi Mivšek, “ne znamo več razveseliti običajnih pojavov narave - padajočega jesenskega listja, sneženja ali zgolj vizualne igre svetlobe in senc”.