Slikarji čutijo potrebo
“Ornament je zločin,” je na začetku 20. stoletja izjavil avstrijski arhitekt Adolf Loos in tako izbrisal okraske iz moderne arhitekture. Konec šestdesetih je ameriški umetnik Robert Morris zapisal: “Pojmovanje, po katerem je ustvarjanje umetniškega dela proces, ki neizogibno proizvede predmet oziroma ikono, je nevzdržno.” A ornament in slika se po drugi strani vračata. Če sta sploh kdaj odšla.
NOVA GORICA > Kuratorska razstava Four to the floor, ki je na ogled v Mestni galeriji, govori o preizpraševanju umetnosti, njenem statusu quo, predvsem pa o sodobnih umetniških praksah site-specific oziroma praksah in situ. Te izvirajo s konca šestdesetih, povezujejo se z dematerialiacijo umetnosti, konceptualizmom in dvomijo v avro avtentičnosti in enkrat za vselej ustvarjene tradicionalne umetnine. Raje pokažejo na tukaj in zdaj, na vzpostavitev neke enkratne situacije, ki je po definiciji ni mogoče ponoviti nikjer drugje. Delo prakse in situ torej nastane le enkrat v točno določenem kontekstu, ne da se reproducirati.
Razstava govori o današnjem času, v katerem, po besedah mlade italijanske (tržaške oziroma goriške) kuratorice Alice Ginaldi, slikarji stojijo na razpotju med slikarstvom in (slikarsko) instalacijo. Kdor si je ogledal razstavo, slikarstva gotovo ni videl, je pa videl raztrosene pigmente, na tleh ležeče steklene plošče, razlite barve, zidarski oder, ekrane, zastavo. Dekonstrukcijo slike.
“Slikarji čutijo potrebo, da vzpostavijo odnos med platnom in prostorom, v katerega je postavljeno, in zato pogosto izberejo način postavitve, ki bi bil alternativa žeblju, in celovite strukture, ki stopajo v dialog s sliko,” piše Ginaldijeva. Slikar z Reke Nemanja Cvijanović denimo, gre iz slike v družbeni prostor, zanima ga razkrivanje mehanizmov produkcije, manipulacije in ideoloških pomenov v postmoderni kulturi, ki pa ima svojo zgodovino. Gre tudi ven iz galerijskega prostora, saj svoja dela še raje izpostavi na javnem mestu. V Mestni galeriji vrača čas v leto 2005, ko je v Novi Gorici potekala umetniška manifestacija Arhipelag, na kateri je Cvijanović razobesil modro evropsko zastavo, le da je zvezdice razpostavil v obliko svastike. In razburkal javnost, razvnel čustva. V galeriji je tokrat razstavil historiat tega dogodka, predvsem medijske odzive, prvič tako kot artefakt na galerijski steni vidimo Primorske novice s člankom spodaj podpisane.
Slikar Vanja Mervič, Novogoričan, platno zamenja za led, nanj položi barve, da jih led sam od sebe preliva. Dogajanje imenuje Liberté, égalité, fraternité na video posneto umetniško delo se bo imenovalo Stanje svobode. Sodobni britanski umetnik Andy Goldsworthy pravi takole: “Uživam v svobodi, da lahko uporabljam svoje roke. Vsak dan izkoriščam ponujene priložnosti. Če sneži, delam s snegom, če pada listje, delam z listjem.” Njuna skupna svoboda je svoboda ustvarjanja ne glede na trg. Ali še radikalneje: fuck off trg!. Še bolje je, da je delo razgradljivo, da ga sploh ni mogoče kupiti. Kruta situacija, a delo ostaja, vsaj tako menijo umetniki, čisto.
Na Novo Gorico se nanaša tudi italijanski umetnik Gianni Moretti. Razstavi “sliko” Štiriindvajsettisoč osem vaj o definiciji, s tem misli na prav toliko dni, kolikor jih je menda preteklo od nastanka Nove Gorice do otvoritve pričujoče razstave. Laura Santamaria, ki prek arhaične snovi, starodavnih obredov rada vzpostavlja stik z duhovnim svetom, stik med zemljo in nebom, pa je na tla postavila steklene plošče in jih potresla s pigmentom, minerali, sajami ter delo imenovala Stella matutina. Kdo ve, zakaj...
KLAVDIJA FIGELJ
