Slikarji, ki so razprli horizont

LJUBLJANA>Pojem tržaški slovenski slikarji se je uveljavil po drugi svetovni vojni s samostojnimi razstavami v tržaškem Škorpijonu (Galleria dello Scorpione), še zlasti pa ob skupnih predstavitvah v ljubljanski Moderni galeriji leta 1950 in 1953. Avgust Černigoj, Lojze Spacal, Jože Cesar, Avrelij Lukežič, Bogdan Grom Robert Hlavaty, Albert Sirk in Milko Bambič so v slovenski povojni umetnosti pustili močno sled.

Slikarstvo, ki je tako kot vsa druga umetnost tistega časa dihalo v ideoloških sponah in v kanonu socialnega realizma, so prevetrili z živimi barvami, svežino, spontanostjo, ploskovitostjo ter geometrično strukturo modernizma. Najmočnejši vpliv so imeli v času Svobodnega tržaškega ozemlja (STO); po letu 1953, ko so cono A STO, priključili Italiji, se skupaj niso več predstavili.

Zamisel, o razstavi, ki predstavlja več kot 120 likovnih del, tako iz javnih kot iz zasebnih zbirk, je nastala na podlagi magistrske naloge - kustos razstave Vid Lenard se je v njej posvetil Istri in Krasu v slovenskem slikarstvu med letoma 1945 in 1970: “Želel sem postaviti razstavo, na kateri bi bilo čimveč slik, ki so na postavitvah v 50. letih slikarjem v Ljubljani in Sloveniji odpirale obzorja. Pa vendar sem naletel še na veliko del, ki jih Slovenci skoraj ne poznamo, zato se mi je zdelo prav, da jih predstavimo tokrat.” Lenard ocenjuje, da umetnost tržaških slikarjev pogojuje več dejavnikov. “Zaradi geografske lege je prisoten vpliv romantične predstave o zemlji, čutijo pa se tudi francoski vpliv, slovanska zasanjanost in italijanski idealizem. Dela so družbeno angažirana, posebna pa je uporaba geometrične mreže, ki je temeljila na formuli Picasso, Matisse in lokalna tema.”

In četudi razstava v Cankarjevem domu predstavlja vpliv tržaških slikarjev na slovensko umetnost, ob tem ne moremo mimo Trsta. Umetnostni zgodovinar dr. Peter Krečič pripominja, da imamo Slovenci s tem mestom običajno precejšnje težave. “Predvsem zato, ker se je pred dobrima dvema stoletjema ob vznožju slovenstva Trst začel razvijati v velemesto, ki je bilo poseljeno s pripadniki mnogih narodov. Ti so v tem mestu ustvarjali mednarodno kulturo, ta pa je bila svetovnega formata.” Del tega mednarodnega Trsta so soustvarjali tudi slovenski umetniki, navsezadnje ne gre pozabiti na prelomno razstavo leta 1927, ko so slovenski zgodovinski avantgardisti na razstavi v Ljudskem vrtu predstavili znameniti Tržaški konstruktivistični ambient, iz Trsta pa prihaja tudi pionir računalniške umetnosti Edvard Zajec.

Da je slovenska umetnost, ki je vzniknila v Trstu, ta čas deležna precejšnjega zanimanja, pa govori tudi zanimivo naključje. V času, ko je Lenard zbiral dela za ljubljansko razstavo, je izvedel, da nekaj precej podobnega načrtujejo v družbi KB 1909. Ta namreč pripravlja obsežno razstavo zamejskega slikarstva z naslovom Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo, ki bo od 20. aprila na ogled v uglednem tržaškem razstavišču Salone degli Incanti. “Naša razstava bo ponudila pregled slovenske umetnosti, ki je v 20. stoletju nastajala med Slovenijo in Italijo. To ustvarjalnost želimo predstaviti tako slovenskemu kot tudi in italijanskemu občinstvu, zato je izjemno pomembno, da nam je tržaška občina dala na razpolago najbolj prestižno razstavišče v mestu,” pojasnjuje Matejka Grgič, direktorica Slovenskega izobraževalnega konzorcija iz Gorice. Večina del, ki jih bodo pokazali na tržaški razstavi Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo, pa prihaja iz zelo zanimivega fundusa - gre namreč za dela, ki so bila del umetniške zbirke Tržaške kreditne banke, po njenem stečaju pa so prešla v last skupine Monte dei Paschi di Sienna, ki je ta dela simbolično vrnila slovenski narodnostni skupnosti v Italiji tako, da jih je dala na razpolago bančni družbi KB 1909.

MAKSIMILJANA IPAVEC