Slikarstvo umre vsakih deset let
Kdo bi utegnil reči, da je slikar, ki svoje slike izpira pod vodo, malce nor. A kako dolgočasna bi bila šele umetnost brez kančka norosti! Boštjan Jurečič, slikar in novinar nacionalne televizije, je na tak način odkril tehniko, ki zadnje desetletje pomembno zaznamuje njegova platna. Tudi tista impozantna, ki jih je na povabilo kustosa Obalnih galerij Andreja Medveda sinoči razstavil v še impozantnejšem Monfortu.
> “Bil sem najslabši študent, ki ga je ljubljanska akademija kdaj imela. Bil sem zanič.” Kaj se je nato zgodilo?
“Šlo je za to, da z umetnostjo po akademiji nisem hotel imeti več opravka. Delal sem na televiziji. Potem pa sem šel na razstavo Basquiata v Trst in zame je bila razsvetljenje. Po njej sem začel slikati. In zaradi njegovih slik se mi je slikarstvo odprlo. Bil mi je neke vrste guru.”
> Vendar v slikah, ki jih danes predstavljate, ni več zaznati njegovega vpliva. Kako ste našli svoj izraz?
“Do leta 2003 sem delal pod njegovim vplivom, potem sem se ga naveličal. Umetniki imamo v sebi nekakšen pogon, da se prej ali slej skušamo vplivov znebiti. Nekoč sem eno teh slik nesel pod vodo. Ker sem bil sit tega vpliva, sem jo želel uničiti. Voda pa je le delno sprala podobo. Slišal sem nekakšen glas v glavi: 'Glej, kako podoba izginja.' In to je postala moja slikarska tehnika, ki jo še danes uporabljam in je na mojih platnih še dominantna.”
> Ste kdaj skušali interpretirati te izginjajoče podobe? Kaj pomenijo?
“Pomena v narativnem smislu, da bi lahko iz tega razbrali kakšno zgodbo, morda niti ni. Gre za to, da mi ta tehnika omogoča nekaj postaviti na platno, ne da bi to v resnici hotel. Če uporabim citat: 'Ni velika umetnost naslikati krog na platno, je pa umetnost doseči občutek, da se je ta krog na platnu pojavil sam od sebe.' Nekaj naslikam, denimo, krog, počakam, da se barva posuši, sperem, a ker so ostali na platnu madeži, je še vedno zaznati obris kroga … Uporabim drugo barvo in na koncu, po več nanosih, se nekaj izriše, kar je podobno krogu, ki pa ga obenem nisem naredil povsem s svojo voljo.”
> Je ta odsotnost volje bistvena?
“Slika je še vedno nekako izraz volje, a je ta v bistvu posredna. Problem je ta, da iz neposrednega slikanja ali risanja na platno nastane ilustracija. Ilustracija je pa nekaj, kar vsi obvladamo tam nekje med prvim in drugim letnikom akademije.”
> Gre torej za to, o čemer ste nedavno pisali v svojem razmišljanju o sodobnem slikarstvu, češ da se je treba dokopati do nečesa globljega, “izumiti nove forme, nove algoritme” . Je to današnji izziv slikarstva?
“V resnici je bil to zmeraj izziv. To je proces, ki še traja. Sploh zato, ker menim, da umetnost prav nič ne napreduje; na neki točki se spremeni v mlačno mlakužo in jo je treba prenoviti. Pa ne v smislu, da bi napredovala, ker če bi rekli, da umetnost napreduje, se je treba vprašati, kam. Vidimo, da so avtomobili vedno boljši, enako velja za računalnike, a kaj bi pomenilo, če bi rekli, da je umetnost vedno boljša? Da je je Picasso boljši od Rembrandta? Trditev, da naj bi umetnost napredovala, je nesmiselna. Gre pa vedno znova za izumljanje novih form, ki naj povzročijo nastop nove intenzivnosti na platnih.”
> Slikarstvo so od izuma fotografije že večkrat razglasili za mrtvo, a se zdi, da ni še reklo zadnje besede.
“Kolikor sem spremljal, so od nastopa fotografije slikarstvo razglasili za mrtvo vsakih deset let. Zame pa je bilo slikarstvo najbolj zanimivo, intenzivno prav v 20. stoletju, ko bi moralo biti po definiciji popolnoma mrtvo. Pa se kar obnavlja, prenavlja in živi po logiki, ki sem jo opisal. Ker v resnici ne napreduje proti ničemur. Če naj bi slikarstvo in umetnost postala nekaj drugega, mi mora kdo povedati, kaj naj bi to bilo. A se ta še ni našel. Mislim celo, da se bodo nekoč pojavili precej inteligentni stroji, ki bodo slikali kakor ljudje ali celo bolje, pa bomo ljudje izumrli. Bo pač umetnost nadaljevala druga, v tem primeru mehanska vrsta. Nič groznega. Nekoč so bili neandertalci, potem homo sapiensi ... Saj ne bomo izginili, le spremenili se bomo v nekaj drugega.” (smeh)
> In ko smo pri primerjavah - za kustosa Andreja Medveda, ki je pripravil vašo največjo razstavo doslej, pravite, da piše, kakor vi slikate. Zveni zanimivo, a si je težko predstavljati.
“Ne gre samo zame. Slike vseh slikarjev, ki jih ceni, opiše, kakor jih oni slikajo, kar je po svoje fascinantno. Če sem prej omenil Basquiata, ki me je zbudil v slikarsko prakso, moram omeniti Andreja Medveda, ki je bil tisti, ki me je osvestil glede teorije umetnosti. Njegovo pisanja pa je približno tako, kot sem prej opisoval svoje slikanje: nanašanje plasti, čakanje, da se posušijo ... Tudi on na neki način podobno opisuje mojo slikarsko prakso. Napiše stavek, nekaj nakaže, opiše, delno stavek prekrije z naslednjim, zbriše ...”
> Pa se prepoznate v tem, kar pišejo v vaših slikah?
“Ja, po navadi brez težav. Tudi če so kritični. Pred dvema letoma je izšel zelo kritičen članek o mojih slikah, pa sem se v njem zelo prepoznal. In v nadaljevanju celo nekaj ukrenil, da bi, kar je kritik opazil, spremenil, ker se mi je zdela ocena zelo dobra.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
