Slike iz soli in blata

PORTOROŽ> V Monfortu, impozantnem nekdanjem skladišču soli v Portorožu, se predstavlja z razstavo, ki jo je naslovil Gnezdenje v slanem blatu. Marsiča vonj po slanem blatu prestavi v pretekle čase, v otroštvo, ki ga je preživel v solinah. Kdor si želi ogledati razstavo, jo lahko užije le še danes in v nedeljo.

Da je razstavni prostor precej zahteven, me avtor opozori že takoj ob srečanju, čeprav ga obiskovalec doživlja kot prijetnega, tihega, toplega. Veliko je lesa. Prišel je z ženo Petro Paulo Merino Calvo, ki na razstavi sodeluje s fotografijo in videom. Med najinim pogovorom je ves čas fotografirala njegove slike velikega formata.

>> Ko gledam video, v katerem hodite po blatu v solinah in snujete gnezdo, in ko se ozrem na vašo sliko, se mi zdi, da je nekaj podobnega moralo nastati tudi na slikarskem platnu.

“Gre tako rekoč za enako stvar. Naj pojasnim; to, kar se dogaja na solinah, je odraz potrebe po plastičnem in fizičnem. Gre za snovanje gnezda, za primaren, intuitiven akt. To počnem že dolga leta. Zaradi lastne izkušnje neposrednega doživljanja ene želje; gre za odčitavanje primarnih občutkov. Že sámo gnezdo je plastično in tudi konstrukcijsko izredno zanimivo. Gnezdo v blatu pa je hkrati spomin na vse tiste otroške igre v solinah in - ja - vse to se jasno odraža na slikarskem platnu, ki ga obravnavam skoraj enako kot prostor v naravi. Moje slike so narejene brez orodij, so zgnetene z rokami, nogami. In tu ni posebnega premišljenega vzroka, je le enostaven instinktiven proces, ki me je pripeljal do tega, da to tako počnem.”

> Ali ste snovali gnezda le doma ali tudi drugod, kjer ste živeli?

“Snujem jih kjerkoli in vedno, ko začutim željo po spojitvi z okoljem. Naredil sem jih že iz trave ali zemlje, palic, odpadkov, v proces vedno rad vključim tudi otroke. Glede na to, da to počnem že dolgo časa, se je žena Petra Paula domislila, da bi vse to dokumentirali na video. In je nastalo kar nekaj zanimivega materiala.”

> Gnezdo na solinah ima najbrž drugačen pomen kot gnezdo kjerkoli drugje. Brali smo, da gre za vračanje domov …

“Pri gnezdu v solinah gre seveda za emotivno močnejši odtis. Glede vračanja domov pa: ne, ne gre za vračanje, gre za ponovni dotik, ponovno približanje temu prostoru. Kraju sem se približal enostavno zato, ker sem si želel, da otroci spoznajo kulturo, Istro, večjezični prostor in njegovo večkulturnost.”

> Ko vstopimo v razstavni prostor, nas sprejme fotografija, na kateri telo lebdi nad vodo. Je to fotomontaža? Kaj pomeni?

“Ne, kje pa, to je resničen skok! Hkrati je to simbolni akt, ki pomeni popolno predanost. Pravzaprav gre za potrebo po popolni predanosti.”

> Je to v človeku?

“Popolna predanost je metafora in, seveda, obstaja v nas samih. Tisti, ki išče globlje po sebi, jo bo našel. To je lahko popolna predanost resnici ali, recimo, potrebi po izrazu. Zavedanje pomembnosti bivanja pripelje človeka do tega, da je poslušanje samega sebe in razumevanje notranjih potreb izrednega pomena, zlasti v umetnosti, kjer obstaja popolna predanost ali pa vse skupaj nima smisla. In samo znotraj tovrstne pozicije obstaja določena možnost približati se sublimnemu izrazu. Poudarjam, obstaja možnost, ni pa nujno, da do tega pride. Ustvarjalnost še zdaleč ni nekaj banalnega, enostavnega. Do določenih estetskih rezultatov je relativno lahko priti, od tam dalje pa obstaja polje, v katerega vstopajo le redki. In tam se dogajajo posebne stvari.”

> Vi ste jih dosegli ...

“... a ni jih preprosto razumeti, kaj šele preliti v materialnost. Gre za primarna čutenja, podobna kot so ljubezen, bes, jeza, in potem gre za izraz teh čutenj, za opis in prenos v materialnost. Ta prehod od doživljanja v materialni svet, pa naj bo to v glasbo, besedo ali sliko, nikakor ni preprost in velikokrat se čutenja na poti do izraza izgubijo.”

> Kako pravzaprav gre pot od misli, ideje do (abstraktne) slike?

“Misel, motiv, metafora je izziv, da sploh krenem po eni poti, v likovnem izrazu se potem vse spremeni, znotraj polja slike pa se dogajajo povsem specifične, notranje stvari. Skratka, ni nujno, da se moj začetni motiv izrazi mimetično, ampak največkrat slika sama narekuje nadaljnji proces. Slika je živo telo. Ima notranje, avtonomno življenje. In šele takrat jo lahko zapustim; ko mi uspe doseči, da ima svojo dušo.”

> Sedaj ste mi odgovorili na moje naslednje vprašanje, kdaj je slika (do)končana? Kdaj si rečete: sedaj pa se je ne dotaknem več, dokončano je?

“Ne vem, ali je to resnični konec, vendar je sliko treba zapustiti, saj se pojavi nov izziv. Dogajanje v prejšnjem delu vzbudi potrebo po novem delu, po novem izrazu, novi poti, ki ima drugačno vizijo iste realnosti. Na enem delu se ne da rešiti vsega.”

> Ali z ustvarjalnim delom veliko rešite? Si odgovorite na vprašanja?

“Velikokrat so to velike odrešitve. Gre za polje dogajanja, kjer se izrazim, kjer nekaj povem in to je nekaj prelepega.”

> Vaše slikarstvo je poleg tega tudi precej telesno. Dimenzije slik so v proporcih celega telesa, gestualnost to še poudari.

“Razmerje fizičnosti je v mojem delu zelo variabilno. Včasih imam potrebo po čisto majhnih stvareh, ki jih obvladujem v dveh dlaneh; to so slike, ki so skorajda male skulpture. Na velikih formatih je telesnost seveda bolj prisotna, zaradi potrebe po vehementnosti in fizičnem obvladovanju formata. Je pa to izziv, kajti vse delam z rokami, tudi hodim po sliki, klečim na njej, neposredno čutim vse, kar se v in na njej dogaja. Veliko delam s tekočino, ki jo pripravim iz voska in olja in to je topla snov, ki jo gnetem in je prijetno, tudi telesno. Pri malih formatih pa gre bolj za ljubkovanje, so zavoji zapestja in dlani. Potem pa je tu še risba, ki jo imam izredno rad, ker je prvinska. Risba je kot ples.”

> Koliko prostora potrebuje človek, da preživi? Vaša gnezda niso prav velika …

“Ni potrebno prav veliko. Prostor je mentalna stvar in nima omejitev. Lahko je zelo velik in prazen, lahko je zelo majhen in bogat. To tudi ni tako pomembno, kot ni pomembno, v kateri tehniki in s katerim izraznimi sredstvi se človek izraža, pomembno je, da ima kaj povedati.”

> Videti je, čutiti, kot bi ta gnezda naredil vrač …

“Očitno obstaja neka potreba po spiritualni moči, ki jo je težko pojasniti. Lahko bi začeli v Altamiri. Vedno so v igri čutenja, gre za posedovanje nečesa, obvladovanje strahov, ki je bilo skozi zgodovino verstev močno prisotno in ne po naključju so to počeli vrači, čarovniki. Morda bi to potrebo po spiritualni moči primerjali z ljubeznijo, ob kateri se sprašujemo, zakaj neki se zaljubimo? Zakaj? In pojasniti to, je ena velika neumnost. To je tisto območje, ki je nerazložljivo.”

> Dovolite še nekaj profanih vprašanj; živite od slikarstva?

“Ja.”

> Ko sem listala tuje revije o sodobni umetnosti, sem vas zasledila v najavah za razstave, v oglasih galerij, drugih Slovencev tam nikoli nisem videla. Kako vam je uspelo prodreti na umetnostni trg?

“Moja življenjska okoliščina je pač bila takšna, da sem živel v Španiji; sicer pa, kaj na rečem? Veliko je treba delati, veliko je samoodpovedovanja, nihče ti nič ne da, od nikogar ne moreš nič pričakovati. Povsem enostavno - treba je delati.”

> Koliko galeristov vas zastopa?

“Več galeristov, a naj omenim tri najpomembnejše: že od vsega začetka, to je od 1986, 1987, sodelujem z Ferranom Canom, ki dela v Barceloni in na Palmi de Mallorci, z njim grem velikokrat na umetnostne sejme, ki so v zadnjem času pomembna sečišča umetnostnih tokov. Ferrano podpira nove tokove v umetnosti in daje priložnost študentom in mladim nasploh. V Italiji je moj galerist Alessandro Rosada iz galerije Torbandena v Trstu, s katerim sem prehodil pomembno pot, v Nemčiji pa Stefan Röpke iz Kölna, ki me predstavlja v Nemčiji in tudi v Španiji.”

>Kaj pa umetniška svoboda? Se ne zgodi, da vam rečejo, poglejte, vaša gnezda se dobro prodajajo, naredite jih še deset!

“Tu se lahko vrnem na začetek najinega pogovora, da je do določenih estetskih rezultatov relativno lahko priti. Da bi naredil deset takšnih gnezd, ki bi vsa imela takšno notranjo moč, pa ni tako preprosto. V svetu umetnosti pač tako ne gre, saj ne proizvajamo nogavic. Ja, podobne predloge sem nekoč dobil, češ da zbiratelji hočejo povsem določene slike. A ustvarjati moraš po lastni inerciji, kajti nastala bodo nova, drugačna dela, ki jih bodo hoteli drugi zbiratelji. Pomembno je, da sem sam zadovoljen, kajti jaz sem tisti, ki se moram vsako jutro pogledati v ogledalo.” KLAVDIJA FIGELJ