Slike naj domišljiji razprejo krila
Akademski slikar Boris Zaplatil ne poudarja vsebinske plati svojih barvno bleščečih platen, ki jih do 28. februarja razstavlja v avli tolminske knjižnice. Želi si, da bi jih gledalec odprto sprejemal in jih v svoji domišljiji nadgradil. Nakaže le to, da je pri ustvarjanju iskal razmerje med naravo in geometrijo.
TOLMIN > Boris Zaplatil že tri desetletja likovno in vsebinsko prepoznavno ustvarja, ves čas razpet med slikarstvom in kiparstvom. Spada med prodorno in obetavno generacijo 82, ki je razgibala slovensko likovno sceno. S svojstvenostjo, izvirnostjo in kompleksnostjo likovnega izraza je postal in ostal eden njenih najvidnejših predstavnikov. Diplomiral je na ljubljanski akademiji za likovno umetnost pri profesorju Gustavu Gnamušu.
Boris Zaplatil je od leta 1979 pripravil 73 samostojnih razstav, sodeloval je na 130 skupinskih in se udeležil 44 likovnih kolonij. Prejel je 11 nagrad. V Ljubljani živi in dela kot samostojni ustvarjalec.
V Tolminu se predstavlja prvič. V avli knjižnice je postavil na ogled zgolj za to priložnost izbran nabor slik iz opusa, ki je nastajal zadnja tri leta. Ko smo ga dan pred odprtjem v knjižnični zmotili med odločanjem, kako naj platna razporedi, je povedal, da ga vedno zelo zanima prostor, v katerem se bodo njegova dela pojavila. “Galerija v knjižnici mi je bila že takoj všeč, ker je enovita in popolnoma bela. V tako čistem prostoru slike zelo zaživijo. Prostor pa ima svoje dimenzije in pregrade, tudi temu se moram prilagoditi. S tem v mislih izbiram dela za razstavo.” Kot pravi, je tokrat izbral platna, ki so vsa na podobni osnovi tudi reliefno obdelana.
O tem, kaj ga je navdihovalo, pa razmišlja takole: “Vsebinske plati mojih slik so na robu literature. Moj motivni svet je kar precej raznolik. Na tej razstavi pa je glavni pogled usmerjen v urbano ureditev prostora, torej razmerje med naravo in geometrijo. Izražam se z močnimi živahnimi barvnimi toni in z drobnimi detajli, ravno v njih vidim najbolj svoj svet.”
Umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn se je na slikarjevo željo izognila vsebinski razlagi in se je osredotočila na likovno plat. Ugotavlja, da Zaplatil z vsakim novim delom preseneča z domiselnostjo, s tehnično dovršenostjo in kompozicijsko premišljenostjo, v katero se uravnoteženo stapljajo raznorodni likovni elementi in vizualni pristopi. “Likovni repertoar predstavlja usklajenost med umetniško tradicijo in slikarjevo osebno ustvarjalno svobodo, znotraj katere se nenehno poslužuje novih eksperimentiranj, a takšnih, ki so trdno vpeta v kontinuiteto jasno zastavljenih likovnih smernic,” še dodaja. V Tolminu je med drugim razmišljala, da bi reliefne slike Borisa Zaplatila lahko poimenovali tudi dialogi, saj se v slojevitih artefaktih nenehno pogovarjajo barve, v medsebojne dialoge stopajo tudi oblike.
“Plastenja oziroma prekrivanja so neločljivo vezana tudi na izražanje z barvo. Za podslikave uporablja komplementarne barve in s tem intenzivira vrednosti svojega kolorističnega nabora. To je način, ki je blizu njegovemu ustvarjalnemu hotenju, v njem pa odseva tudi študijska značilnost ljubljanske likovne akademije, ki je Zaplatila prevzela na njemu lasten način,” pojasnjuje Šajnova.
Kot pravi, še posebej navdušujejo živahne, skoraj fluorescentne barve, zlasti žarenje limonasto rumene: “V najnovejših delih pa vzdušje koloristične pisanosti prehaja v bolj umirjena in vse bolj žlahtna barvna stanja.” Slikar isto pove z drugačnimi besedami: “Ta opus ima zelo divji začetek in umirjen zaključek.“NEVA BLAZETIČ
