Slišati in pripadati

TRST > Drama mlade angleške avtorice Nine Raine, ki bo slovensko praizvedbo doživela v petek, se po besedah režiserja Matjaža Latina razpira na več ravneh, v družbo pa pogleda skozi oči gluhega fanta, ki odrašča v družini, v “plemenu”, kjer je totem govorjenje. Tabu pa to, da Billy ne sliši.

Nina Raine je dramo Plemena (Tribes) napisala leta 2010, najprej so jo uprizorili v Londonu, nato še v New Yorku. Diano Koloini je na to besedilo, ki o sodobni družbi pregovori na precej neobičajen način, opozoril mlad režiser Jaša Koceli.

Reinova zgodbo, ki preizprašuje sposobnost oziroma nesposobnost komuniciranja v sodobnem svetu, umesti v dobro situirano in intelektualno judovsko družino s tremi otroki: očeta upodobi Vladimir Jurc, mamo Maja Blagovič, hčerko Ruth Nikla Petruška Panizon, sina Daniela pa Romeo Grebenšek. O Billyjevi (Luka Cimprič) gluhoti pa se v družini, kjer se sicer neprestano pogovarjajo in izmenjujejo stališča, ne govori. Družina ga je potisnila v svoj kalup - do neke mere za to, da bi ga obvarovala, po drugi strani pa zato, ker ni prenesla tega, da je drugačen. Ko se zaljubi v Sylvio (Lara Komar), ki je prav tako gluha, se Billy “preseli v drugo pleme”, začne se učiti jezika gluhih ter tako družino sooči z drugačnostjo, ki jo je dotlej spregledovala.

Režiser Matjaž Latin, ki je v SSG leta 2010 zrežiral zelo uspešno predstavo DuetiPetra Quilterja, se sicer loteva predvsem sodobnih tekstov, s tematiko gluhosti pa se v gledališču doslej še ni srečal. Pravi, da so Plemena spretno napisan, nekoliko drugačen tekst, ki govori o resnih problemih, a z zabavnimi trenutki: “Gre za tekst, ki ga je žanrsko težko opredeliti: lahko ga beremo kot klasično družinsko dramo ali melodramo, ob tem pa ima tudi kar precej komičnih elementov. Zame pa je bil poseben izziv, kako na oder zanimivo postaviti tako veliko besedičenja in hitrih replik, v to pa umestiti še znakovni jezik.” Gluhoto v tem besedilu Latin razume kot metaforo za komunikacijo, ki odpre tudi vprašanje pripadnosti in identitete.

Študij predstave je bil za igralce velik izziv, še zlasti za Luko Cimpriča in Laro Komar, ki sta se za svoji vlogi morala naučiti znakovnega jezika gluhih. Kot je povedal Cimprič, ga je presenetilo predvsem to, da je ta jezik še kako živ, da ima celo neke vrste svoj sleng. Svet “kretanja” jim je približala tolmačka Veronika Ciglar iz Zavoda za gluhe in naglušne. Ciglarjeva pa je morala del besedila, ki ga je v slovenščino prevedla Tina Mahkota, “prevesti” še v znakovni jezik. Kot je povedala na včerajšnji novinarski konferenci, je v kretnje še posebej težko preliti poetične odlomke.

Dramaturginja predstave je Barbara Skubic, scenografijo in kostumografijo podpisuje Ajda Primožič, lektor je bil Jože Faganel, oblikovalec luči pa Rafael Cavarra.

MAKSIMILJANA IPAVEC