Slovenska praizvedba črne komedije Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset

NOVA GORICA > Britanka Tamsin Oglesby (1965) jo je napisala, zatem ko je v domu za ostarele obiskala taščo, krstno pa so jo uprizorili predlani v londonskem Narodnem gledališču.

Dogajanje, ki se mu gledalec smeje kvečjemu skozi stisnjene zobe, z gromozanskim cmokom v grlu, je postavljeno v bližnjo, niti ne preveč znanstvenofantastično prihodnost, ko čedalje bolj razraščajoča se Alzheimerjeva bolezen dobiva že epidemične razsežnosti. Starostniki so vse bolj nadležno breme, medtem ko skorajda nihče več ne spoštuje njihove modrosti, tlakovane z bogastvom izkušenj. Ena od rešitev, ki jih ponuja dramatičarka, je prav tesnejše sobivanje starosti in mladosti, ki naj oplajata druga drugo.

V igri, ki komaj kaj karikirano zrcali naš čas, je na ogled postavljeno dogajanje v moderni bolnišnici, kjer država izvaja hudo sporne poskuse na dementnih upokojencih. Hudo prizadenejo tudi tri generacije nesrečne londonske rodbine: najstarejšo predstavljajo betežni sestri - cinično jedko Lyn upodobi Mira Lampe Vujičić, posmehljivo stoično Alice pa Teja Glažar - in njun brat Robbie. Milan Vodopivec ga duhovito oblikuje kot tragikomičnega ostarelega plejboja, ki skuša večno mlad ostati s prozornimi zvijačami, denimo barvastimi lasuljami in usnjenimi hlačami. A telo se kljub temu razkraja, kar možaka navdaja s studom, ki ga vselej ne zmore krotiti.

Tegobe starejših se razraščajo v nesproščenost, napetost in bolečino srednje generacije, ki jo zastopa Lynina hči Cathy (Marjuta Slamič), neporočena ženska brez potomstva, medtem ko v svet popkulture in računalniških igric potopljena ter resničnosti precej odtujena Millie in Dylan (gostujoča Maruša Kink in Andrej Zalesjak) odpirata okno v generacijo vnukov. Kakor vesta in znata, odraščata brez staršev, docela predanih svojim karieram.

Instituciji predano hladnokrvno trojico, snujočo politično in ekonomsko stabilen sistem, ki ga ne vodita empatija ali želja po pomoči sočloveku, marveč pogoltni farmacevtski lobiji, igrajo Vesna Vončina ter Blaž Valič in Jože Hrovat. Slednji upodobi najzanimivejšega med njimi, sprva hladnokrvnega vladnega uradnika, ki zatem tudi sam zboli, pristane v bolnišnici, se ujame v lastno zanko in se v bržkone najpresunljivejšem prizoru igre mukoma trudi storiti, kar zdrav človek stori mimogrede: olupiti banano. Največ človeškosti v igri premore medicinska sestra Mimi, a ne živo bitje, marveč čisto prava robotka, nič več in nič manj kot počlovečeno zrcalo: bolnikom ne daje, marveč zgolj vrača njihova lastna čustva. Medea Novak je iz nje ustvarila najmočnejšo kreacijo tokratne uprizoritve.

Sicer pa je igra s plemenitim namenom mestoma prisiljeno tezna, sporočilno preveč nazorna, kar novogoriška uprizoritev tu in tam po nepotrebnem še poudari s projekcijami ključnih besed, videoposnetki in podobnim. Ob tem se velja spomniti, da se sorodne tematike loteva tudi precej boljša drama Kobilice ali Moj oče igra loto srbske dramatičarke Biljane Srbljanović, ki so jo v novogoriškem teatru uprizorili pred šestimi leti.

Dogajanje Stari ko zemlja je umeščeno (za scenografijo je poskrbel Jože Logar) na razprto prizorišče, v velikansko škatlo, obdano s ploskvami, na katerih se vrstijo projekcije, ki nakazujejo dogajalni prostor, najsi gre za gledališko avlo, akvarij ali bolnišnico, vendar vse skupaj sčasoma začne učinkovati nekoliko monotono. Poleg tega na tovrstnem, povečini močno osvetljenem in bolnišnično sterilnem prizorišču učinkovito zaživi ledeni hlad brezčutja, ne pa tudi resda redki, a zato toliko pomembnejši trenutki človeške topline.

ANDRAŽ GOMBAČ