Slovo razuzdanega razgrajača

John Lennon ga je osebno spoznal leta 1973. Nekdanjega Beatla so peljali v zaodrje losangeleškega kluba Roxy in mu ga predstavili: evo, tale tukaj je tvoj vzornik iz najstniških let, Jerry Lee Lewis! “Me veseli,” je prikimal Lewis in iztegnil desnico, da bi se rokovala. Lennon pa se je sunkoma vrgel na tla in jel divje poljubljati njegove kavbojske škornje, žebrajoč: “Hvala ti, Killer, da si mi pokazal rokenrol!” Pač, beatlomanija malo drugače. Škornji so se skušali izviti, veliki vzornik je v zadregi mencal: “No, no, sine, tole pa res ni potrebno.”

Kdo bi tistega dne rekel, da bomo leta gospodovega 2010 obhajali trideseto obletnico žalostnega slovesa od Lennona, ki si je drznil sanjati o miru, in v živo poslušali petinsedemdesetletnega Lewisa, utemeljitelja klavirskega rokenrola, samouničujočega čudežnega dečka, ki je skozi življenje vratolomno dirjal med javnimi škandali in osebnimi tragedijami, svoja pota pa vse prevečkrat sklenil v obcestnem jarku?

Radoživi mati in hči

Za zgodovino popularne kulture količkaj dovzetnega obiskovalca je prejšnji četrtek v avstrijskem Gradcu zaščemelo že, ko je na vhodnih vratih dvorane Kammersäle uzrl plakate z njegovo podobo, ga prijetno zmrazilo, ko si je skozi preddverje utiral pot med pobi in dečvami, pobeglimi naravnost iz filma Briljantina, in ga v trebuh močno sunilo, ko je na odru ugledal črni klavir. Pripravljen, da po njem zaplešejo slavni prsti.

A najprej so zaplesali drugi prsti, dasi iz iste familije. Zabavo je odprla pevčeva mlajša sestra Linda Gail Lewis (1947). Da bi bilo druženje še bolj družinsko, je poskrbela spremljevalna pevka v njenem bendu - Lindina hči in Jerryjeva nečakinja Annie Marie Dolan. Radoživi mati in hči sta urno nizali klasike I'm Ready, Big Black Cadillac, Blue Suede Shoes, Good Golly Miss Molly, Old Black Joe, Let's Have the Party, Shake Rattle and Roll in tako naprej in nazaj, dodobra razgreli dvorano, ki so jo napolnili mladi in mladi zgolj po srcu, domačini in prišleki od drugod, tudi nadpovprečno številni Slovenci.

Bi tudi zaplesali, bi, a kaj ko so bili prikovani na sedišča. Pri klasiki, jazzu in take sorte godbah to še gre, pri rokenrolu pa sedenje sodi med smrtne grehe. Amen.

Iskra še ni ugasnila

Po krajšem odmoru je glasbila pograbila Killerjeva tovarišija, kvartet prekaljenih grč, ki je brez šefa uvodoma navrgel štiri pesmi, podajajoč si mikrofon: kitarist Kenny Lovelace je zapel Slippin' & Slidin', bobnar Robert HallLove to Ride, basist BB Cunningham Wooly Bully, kitarist Buck Hutcheson pa Big Boss Man.

In mednje je naposled prišel on. Ki je boogie-woogie, gospel in country sredi petdesetih pomešal v edinstveno mineštro, z njo v studiu legendarnega (če kje, potem tale izmuzljivi pridevnik ni odveč tule) producenta Sama Phillipsa okrepčal zgodovino glasbe, zasukal njeno strugo - ne kot avtor, ampak kot revolucionarni izvajalec. Se z Elvisom Presleyjem, Johnnyjem Cashem in Carlom Perkinsom bratil v Kvartetu za milijon dolarjev. Nekoč med koncertom zažgal klavir, zgolj zato, da ga za njim nastopajoči Chuck Berry ne bi mogel prekositi.

Ne, nič ga ni moglo umiriti - razen časa. V Gradcu so njegovi najzvestejši oboževalci zadovoljno kimali že, ker je gospod na oder pridrsal sam, brez pomoči, brez podpore. To je dobro, so godli, v dobri kondiciji je. Ker hodi. Ko je korajžno krenil v Down the Line, so kriknili: nocoj ima odličen glas! In prsti mu še niso zakrknili. Je sedel, kajpak. Pri takšnihle patronih, ki se dolga leta in desetletja zastrupljajo čez mero in še čez, je dobro, če sploh dočakajo jesen življenja, naj bo kakršna že.

Nekdaj poskakujoči Lewis danes nastope od začetka do konca presedi za klavirjem. Hecno, kako čas obrne reči: pred pol stoletja je bil nočna mora staršev, droga za mlade, divjak brez primere, utelešena strast, seksmašina, skakajoča po klavirju, danes je gospod v tretjem življenjskem obdobju, ki bi ga med sprehodom po naših ulicah najbrž anketirali o novi pokojninski reformi. Je “zadnji preživeli”, kakor se je oklical sam.

Nekdaj neukrotljivi pohujševalec je danes živ spomenik, ki prepeva iste pesmi kakor pred pol stoletja, toda manj eksplozivno, letom primerneje. Strast je včeraj živel, danes se je le še spominja. A iskra še zmeraj ni ugasnila. V Gradcu je žarela čedalje močneje: počasni, trpki ljubezenski country You Win Again (Hank Williams) se je lepo ujel s kar dvema, takisto srce parajočima pesmima Mickeyja Newburyja (1940-2002): Why You Been Gone So Long in She Even Woke Me Up To Say Goodbye. Z dobrodošlo vitalnostjo je oddrdral pivsko Drinkin' Wine Spo-Dee-O-Dee (Stick McGee), eno prvih, ki jo je bil prepeval že kot najstnik. Se razpištolil v imenitni Rockin' My Life Away (Mack Vickery), pokončno možatost razkazoval v takisto krepkih Before the Night is Over in No Headstone On My Grave, se umiril v zimzeleni CC Rider (Ma Rainey), roke za trenutek odložil na kolena in poslušal prošnje iz parterja: “Zapoj Mean Woman Blues!” “Zapoj Mean Old Man!” “Zapoj Big Boss Man!” Se nerodno nasmihal. Prijazno pojasnil, da ni džuboks. Raje zapel staro, devetdesetletno Mexicali Rose (Jack Tenney, Helen Stone), dvorano pa do kraja razplamtel s tremi udarci po klavirju in enim najslavnejših uvodov v popularni glasbi: “You shake my nerves and you rattle my brain ...” Nekaj naslednjih stihov so preglasili navdušeni vriski in silovito ploskanje. Ga ni bilo, ki bi ne prepoznal zgodnje uspešnice Great Balls of Fire (Otis Blackwell, Jack Hammer). In ljudstvo se je vendarle postavilo na noge!

Z vsem dotlej slišanim je gladko pometla še za kanec starejša Whole Lotta Shakin' Goin' On, pesem meglenega avtorstva, Killerjeva prva gromozanska uspešnica, izdana davnega poletja 1957. Lewis, ki bi bil danes lahko dedek tistemu razuzdanemu razgrajaču izpred pol stoletja, je ob slovesu konec povezal z začetkom: zrl občinstvu v oči, mu s prstom kakor v onih črno-belih časih nakazoval, kako plesati, kako migati z boki, kako se sprostiti. No, povedati je pozabil le, kako naj se človek sprosti, ko skorajda čuti sapo rokenrola osebno. Ja, bilo je kakor nekdaj. No, smo si med miganjem še enkrat zabrundali, takrat je skakal po klavirju, danes sedi, to že. Kaj bi, leta pač. Smo vzeli v zakup. Tako je.

A glej ga, hudiča klavirjastega! Previdno je umaknil stojalo z mikrofonom. Se oprl na glasbilo. Se dvignil, stol brcnil stran, stoje napadel tipke, se gibko okrenil, jim zadnji udarec primazal z zadnjico, pokimal vreščečim v slovo in z zadovoljnim nasmeškom odkorakal v zaodrje.

V pičlih 47 minutah smo dojeli razliko med minljivostjo in zgodovino.