Smeh ven, mrak noter!

KOPER> Zgodovina cenzuriranja slovenskih beril in tudi drugih knjig je zelo pestra, je dr. Zoran Božič dejal na večeru, ki sta ga v čitalnici italianike na Čevljarski ulici pripravila Slavistično društvo Koper in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. Slovenist in literarni komparativist, doslej srednješolski učitelj, zadnje čase pa čedalje bolj univerzitetni mož, avtor priročnikov z leposlovnimi odlomki za učitelje in dijake Zlati poljub in Poljub zlata je svojo doktorsko disertacijo lani oblikoval v obsežno knjigo Slovenska literatura v šoli in Prešeren in jo izdal pri ljubljanski založbi Tangram. Toda dragoceno knjigo po javnih knjižnicah naših obrežnih mest iščeš zaman - en sam samcat izvod premore zgolj piranska gimnazija!

Božič, ki je osem let natančno preučeval šolska berila iz minulih 160 let, se je v pogovoru s koprsko kolegico Jasno Čebron najprej pomudil pri prvem berilu Cvetje slovenskega pesništva, ki ga je v samozaložbi izdal Ivan Macun, profesor na nemški gimnaziji v Trstu. Četudi je v knjigi natisnjeno leto 1850, je izšla že leto poprej, torej v letu Prešernove smrti. “Macun je v svoje srednješolsko berilo, kjer je zgolj poezija, uvrstil kar enajst pesmi Franceta Prešerna in ga tako postavil na vrh. Medtem ko ga je Janez Bleiweis, ki je naslednjega leta izdal prvo od štirih knjig za nižje srednje šole, potisnil na obrobje. Fran Miklošič je v svoje drobne knjižice uvedel tudi prozo, v precejšnji meri prevedeno iz drugih jezikov, zanimiv pa je njegov odnos do Prešerna. Četudi je cenzuriral Zdravljico, kar je splošno znano, je tudi on Prešerna postavil za prvega pesnika. Pri njem je daleč pomembnejši od Koseskega, ki je bil kot pesnik Novic bližje oblastem. Miklošič je torej imel zanimiv okus in je bolj cenil Prešerna, ki ga je kot Kopitarjev naslednik sicer cenzuriral.”

Ogromen skok naprej v kakovosti so šolska berila napravila z Antonom Janežičem, kar trideset let pa jih je sestavljal Jakob Sket, ki ga je presegel šele naš sodobnik Janko Kos. “Če se smem izraziti nekoliko žargonsko: Kos sceno obvladuje že petdeset let in je tako najbrž fenomen tudi v svetovnem merilu,” pravi Božič, ki pa ne pritrjuje kolegovemu vrednotenju Prešernovih pesmi: “Kos v knjigi Prešernov pesniški razvoj priložnostnih pesmi sploh ne obravnava, češ da je humor manjvreden, ker pomeni beg iz težav.”

So pa zato srednješolci v Božičevi empirični raziskavi za najbolj umetniško besedilo izbrali prav Prešernovo humorno pesem Sveti Senan, na dno pa postavili hermetični sonet, posvečen Matevžu Langusu. “Dijakom je glavni kriterij razumljivost: če nekaj ni razumljivo, ne more biti umetniško. Pri literarnih zgodovinarjih pa je ravno obratno,” ugotavlja Božič. Navkljub pomislekom profesorjev zagovarja vzporedno tiskanje Prešernove pogosto zapletene poezije in njene vsebine, prevedene v razumljivejšo prozo. Dijaki se tako lahko docela ognejo pesmim, to že, pravi Božič, vendar neredkim prav takšen način pomaga bolje razumeti in vzljubiti poezijo, se ji približati.

Skozi stoletje in pol cenzura ni obrezovala le Prešerna, čigar Povodni možse je nekaterim zdel preveč erotičen, Zdravljica pa preveč panslavistična, zato so otroke raje preganjali s turobnimi Soneti nesreče. Skrbne škarje so pogosto prikrojile tudi velikega Ivana Cankarja - njegovo črtico Greh, bolj znano kot Mater je zatajil, je šolnik Josip Brinar že leta 1908, ko je bil pisatelj še živ in celo na vrhuncu moči, priredil za berilo meščanske šole, jo iz sila močne, presunljive zgodbe spreobrnil v naivno didaktično čtivo.

Ob slovesu je Jasna Čebron gosta povprašala še za mnenje o rompompomu okrog letošnjega osnovnošolskega tekmovanja za Cankarjevo priznanje, na katero je komisija uvrstila kratki roman Andreja PredinaNa zeleno vejo in zbirko kratkih zgodb Andreja Makuca Oči, s čimer je izzvala zgražanje in proteste. Božič je pritegnil tistim, ki pravijo, da otrok ne smemo zavijati v vato, marveč jih vzgajati tudi z branjem, takšnim in drugačnim.

ANDRAŽ GOMBAČ