“Smo resni in hkrati preprosti”
Enajsta izdaja Mednarodnega filmskega festivala Kino Otok se uradno začenja nocoj, veliko platno, razpeto na izolskem Manziolijevem trgu, pa so filmske podobe oživile že sinoči, na projekciji, namenjeni domačinom. Letošnji program povezuje tematika vode, vojne in zgodovinskega spomina, po besedah direktorice festivala Lorene Pavlič pa si želijo in prizadevajo, da bi Otok ostal prostor povezovanja in novih uvidov.
> Kino Otok vodite od leta 2009. Kam je v teh letih zaplul, kaj ohranja, kaj je drugače? Kje so bile največje čeri?
“Kino Otok pluje predvsem proti odprtemu morju, odprt je do vseh pobud, ki dajejo njemu in drugim neki smisel. Otok je zasnovan zelo odprto in elastično, zato je skozi vsa leta vsakič enak in prav zaradi tega vedno drugačen. Največja čer se skriva v rigidnosti struktur in formalnostih, ki nam jih velevajo nenapisana, tudi imaginarna pravila o tem, kake bi stvari morale biti, kako naj bi bil videti filmski festival, od rdečih preprog naprej. Za nas je pomembno, da se oklepamo vsebine in ne forme, da smo resni in hkrati preprosti.”
Let nad bojnimi polji prinaša dokumentarne posnetke opustošenja, ki ga je prva svetovna vojna pustila na zahodni fronti. Film bo spremljala dvanajstčlanska džezovska zasedba Insium na čelu z nominirancem za nagrado grammy, Glaucom Venierjem, ter skladateljem in aranžerjem Michelejem Corcello. Njuna glasbena oprema, ki bo v Izoli doživela svetovno premiero, po besedah botra filma Luce Giulianija“gledalca posrka v film in nas tako prevzame, da se izgubimo v njegovem času”.
> Kako ste izbirali letošnje filme?
“Tudi letos smo, tako kot v minulih letih, posebno pozornost posvetili filmom, ki bodo na ogled na Manziolijevem trgu. Te projekcije so najbolj obiskane, namenjene so najširšemu občinstvu, zato se zelo trudimo, da izberemo komunikativne filme z močno filmsko govorico ter jasnim družbenim sporočilom.”
> V prejšnjih dveh letih sta otoške filma povezovali temi solidarnosti in upora. Letošnji otvoritveni film pa kaže precej apokaliptično sliko.
“Po spletu naključij, ki so plod dolgoletnih sodelovanj s Kinodvorom, Cinetece del Friuli in Cinemazera, nam je uspelo v Izolo pripeljati res izjemen otvoritveni film. Let nad bojnimi polji prikaže dokumentarne posnetke, ki sta jih med avgustom in septembrom leta 1919 iz cepelina naredila francoski snemalec in pilot. Letela sta nad zahodno fronto in posnela pretresljive podobe opustošenja, ki ga je za seboj pustila prva svetovna vojna. In drži, je apokaliptičen, a ne zgolj in samo to; ob ruševinah lahko gledalec vidi tudi ljudi, ki hodijo s culami, se po dolgih letih spet srečujejo, se razveselijo drug drugega, tega, da so živi, čeprav v popolnoma uničenem svetu. Zato ta film govori tudi o volji, o združevanju, o življenju, o tem, da je mogoče tudi na ruševinah začeti znova. Zdi se, da tega na svojih, današnjih ruševinah ne zmoremo. Raje lomastimo drug po drugem. Zato se mi zdi to film s pomembnim sporočilom za naš čas.”
> V čas prve svetovna vojna je umeščeno tudi dogajanje filma Theeb , ki razgrne zgodbo o beduinskem dečku, dokumentarec Biserni gumb pa ponuja razmislek o zgodovinskem spominu; temi, s katero imamo Slovenci precej težav ...
“Čilski dokumentarec, ki je na letošnjem Berlinalu dobil srebrnega medveda za najboljši scenarij, res odpira to temo. Če hočeš razumeti čas, ki ga živiš, moraš vzpostaviti odnos do vsega, kar se je v preteklosti, še zlasti bližnji, dogajalo. Skozi to prizmo lahko drugače pogledamo na procese, ki se nam dogajajo, pa se ob njih morda počutimo nemočni. O tem, kam gre družba, če so posamezniki odtujeni in imajo občutek, da so prepuščeni sami sebi, pa govori zadnji, nedeljski film Poštarjeve bele noči ...”
> Je Kino Otok angažiran festival?
“Mislim, da smo predvsem filmski festival, ki se želi odzvati na čas, v katerem je, si o tem zastavljati vprašanja, z njim vzpostaviti dialog.”
> Letos se vrača sekcija Dobri sosedje . Tokrat boste gledalcem približali sodobno hrvaško in islandsko kinematografijo. Katera nam je bolj daleč?
“Hja, paradoksalno - verjetno tista, ki jo imamo čisto blizu. Izjemno močen je njihov eksperimentalni film, kar bodo na Otoku pokazali filmi Borisa Poljaka. Mladi avtorici Hana Jušić in Sonja Tarokič imata zelo zanimiv, specifičen pogled. In prav zato, ker je stik med slovenskim in hrvaškim filmskim svetom šibak, želimo na festivalu omogočiti srečevanje avtorjev in tako vsaj malo prispevati k temu, da se bosta ta sicer bližnja 'otoka' zbližala, si izmenjevala izkušnje in sodelovala. Islandski film pa je posebna zgodba, ki je prav tako ne poznamo. Gre za vzhajajočo kinematografijo in prav zanimivo je, da so filmi iz omenjenih držav slavili na letošnjem canskem filmskem festivalu.”
> Že tretje leto imate na festivalu tudi program, namenjen otrokom. Podmornica se je, kot kažejo odzivi minulih let, dobro prijela?
“Ja, pa letošnji tudi. (nasmešek) Nekaj dni pred prvim junijskim dnem, ko pripluje Podmornica, imamo rezerviranih 650 vstopnic za šolske projekcije. To je res lahko razlog za veselje. Tudi za to, ker v tem vidim, kako se obrestuje trud, ki ga z različnimi akcijami in pobudami tudi skozi vse leto, ne samo v času festivala, vlagamo v filmsko vzgojo.”
> Kako vidite Kino Otok v njegovem novem desetletju?
“Odprto strukturo soustvarjajo presenečenja. Želim si čim več pozitivnih presenečenj in sprememb. Hkrati Otok vse leto pripravlja več kot 120 ljudi vseh generacij iz vseh krajev Slovenije ter sosednjih držav, za veliko mladih predstavlja zanimivo in morda tudi prvo delovno izkušnjo, za ostale stalnico pred uvodom v poletje. Želim si, da bi Otok ostal prostor povezovanja in srečanj ter tudi novih uvidov, ki bi trajal vse leto.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
