Snidenja onkraj horizonta, na filmskem festivalu Kino Otok

Festival, kot je Kino Otok, si je mogoče dandanes zamisliti le, če se predhodno osvobodimo vrste zakonitosti, po katerih deluje sodobna družba, na čelu s hipnostjo, individualizmom in tekmovalnostjo. Novo izvedbo festivala, kot je Kino Otok, je dandanes mogoče izpeljati le, če se predhodno zavežemo trajnostnosti, povezovanju in dobrobiti širše skupnosti.

Za snidenja onkraj horizonta vsakdanjih banalij in razprtij je pomembno stremeti k razumevanju obzorja kot stika in ne meje med zemljo in nebom, med našimi in vašimi, med mojim in tvojim. Onkraj horizonta, v mitskem svetu spoznanja, je mogoče zaslutiti neskončno veličino človeškega duha in srca. Z 22. izvedbo festivala Kino Otok proti obzorju zremo skozi perspektivo mladih oči in se onkraj njega odpravljamo opogumljeni z mladimi močmi. V ospredje postavljamo nenostalgičen pogled mladih, ki svet vidijo v aktualnem sedanjiku in ki jim svet urgentno pripada. Ta ostro svež pogled zaznamuje letošnji filmski program in njegove avtorje, ki nas bodo obiskali, je perspektiva mladih filmskih selektorjev, ki so izbrali del programa festivala in ga bodo občinstvu v živo predstavili, in je tudi moč pomlajujoče se ekipe festivala, vključno s številčno mednarodno zasedbo prostovoljcev. Nov zagon festivalu dajejo tudi na novo vzpostavljena sodelovanja z mlado istrsko sceno, z marežganskim festivalom MareziJazz in zasedbo Band-it! Orchestra, z zavodom Trite, ki bo v festivalsko Izolo pripeljal pesniških večer z odprtim mikrofonom Bum bum bam, in s kulturnim društvom Format, ki bo v Galeriji Drat postavilo multimedijsko instalacijo Kontrapunkt na temo vsakdanjih gest kot nezavednih rutin.

Skozi leta ustvarjanja festivala Kino Otok so se programski ekipi porajale ideje in razmisleki, ki so postali vodila pri sestavljanju filmskega in drugega festivalskega programa. Prvo vodilo je tako zanesljivo postala netekmovalna narava festivala, se pravi, odrekanje kakršnemu koli tekmovanju med filmi na programu. Na festivalu ne želimo vrednotenja filmov, omejenega na suhoparne pridevnike v slogu dober, boljši, najboljši, hočemo pa odpreti prostor za izmenjavo mnenj in pogledov, raznolikih in razvnetih z iskro razmisleka. V želji ustvarjanja prostorov dialoga sledimo še drugemu pomembnemu vodilu, ko na program uvrščamo tiste bolj skrivnostne in skrite filme – manj dostopne zaradi nenavadnih in inovativnih filmskih izrazov ali zato, ker prikazujejo še kako žive fizične, geografske ali čustvene prostore, odrinjene na rob splošno uveljavljenega narativa. S večvrstnimi filmi (poudarek je prav na tem, da filmi na festivalu niso ene vrste) in z raznovrstnimi prostori druženja pisane kinootoške skupnosti poskušamo širiti in poglabljati prostore razmišljanja ter spodbujati izmenjavo mnenj.

Med letošnjo pripravo festivala so se v luči zgoraj zapisanih vodil izkristalizirale tematike, ki družijo skupine filmov na programu. Nekatere od teh tematik priplavajo na površino programa same in nas opozorijo, da so filmi povezani s tančicami sporočilnosti, druge poiščemo sami, ker se nam zdijo vredne filmskega in miselnega raziskovanja.

Tovrstna potentna substanca letošnjega filmskega programa je prej že omenjeni pogled mladih oči – aktualen in prediren pogled mladih avtorjev, tudi mladih protagonistov filmov, ki ne naseda zapovedim in pravilom starega reda. Perspektivo mladih pogledov nam bodo predstavili letošnji gostje Alba Zari (s filmom Bele laži), Maja Alibegović (Moja prijateljica Sely), Marie Luise Lehner (Ko te je strah, globoko vdihneš in se nasmehneš) in trije mladi igralci iz filma Šolsko leto, Giacomo Covi, Pietro Giustolisi, Samuel Volturno. Odkrivanje zatohlih, preračunljivih in neredko okrutnih načel in zakonitosti starega sveta in njegovega načina razmišljanja se kaže tudi v tematiki sedanjik kolonializma. Filmi, ki jih druži ta nit, raziskujejo in osvetljujejo življenjske razmere posameznikov in skupnosti v sencah večstoletnega in tudi danes aktualnega kolonialnega delovanja in razmišljanja – inkubatorja različnih oblik šovinizma in nasilja. V ta svet mučnega zatiranja, a tudi svetlega odpora bosta gledalce potopila palstinska filma Habibi Hussein in Kronika obleganja, pa gost Hugo Salvaterra z otvoritvenim filmom festivala Moja semba, Zgodovino z več niansami pišejo filmi, ki jih druži intimno zgodovinopisje, še ena pomembna tematika ali način filmskega izraza. Ti filmi se brez zadržkov otresejo poskusov “objektivnega” komentarja zgodovine, preteklost raje oživljajo na mnogoterih ravneh, ki jih odkrivajo osebne izkušnje slehernikov. Zgodovino preko osebne (in seveda filmske) izkušnje nam bodo razpirali Aleksa Borković in Filip Grujić (Jugo gre v Ameriko), Anja Medved in Nadja Velušček (Ne pozabi me - Non ti scordar di me) in Tamara Stepanyan s kar dvema filmoma – Moji armenski duhovi in V deželi Arta. Več filmov in drugih festivalskih dogodkov pa letos raziskuje filmu morda najsorodnejšo umetniško zvrst, poezijo, med drugim bomo spoznali protagoniste ter literarne in vizualne sadove projekta Poezija narečij in pokrajina podob in festival Zebra Poetry Film Festival, ki ga bo s programom kratkih filmov predstavil njegov umetniški vodja Thomas Zandegiacomo Del Bel. Poezija nas letos na festivalu nagovarja in navdihuje na platnu, v duši in na izolskih ulicah. •