Sobivanje življenja in smrti
V prostorih kobariške Fundacije Poti miru se v teh dneh izteka razstava Mi hočemo živeti - Po vojnih sledeh dr. Franceta Koblarja s fotografskim aparatom avtorja Andreja Perka. Je prva v nizu petih razstav, s katerimi bodo v fundaciji obeleževali stoletnico prve svetovne vojne in preboja pri Kobaridu. Sledi razstava Prostor vojne in prostor miru z umetninami, ki jih bodo ustvarjali v Ateljeju pod Krnom. Do konca oktobra je na ogled tudi razstava 1917- Ženske na ulicah za kruh in narod.
KOBARID > Fotografski projekt Andreja Perka temelji na dnevniških zapisih slovenskega literarnega zgodovinarja dr. Franceta Koblarja (1889-1975), ki so nastali med prvo svetovno vojno, v letih 1914 in 1915.
Po sledeh ženinega dedka
Perko se je v projekt podal skupaj s soprogo Andrejo, Koblarjevo vnukinjo: “Njena družina na dedovo željo ni objavila najbolj osebnih izpovedi, ki jih je kot 24-letni študent klasične filologije in slavistike na Dunaju v času služenja na frontah z ošiljenim tintnim svinčnikom zapisoval v notes. Pred nekaj leti sva se s soprogo odpravila po sledeh zapisov po nekdanji vzhodni in soški fronti, obenem pa so nastajale fotografije,” pojasni fotograf.
Izbrala sta tiste zapiske oziroma razmišljanja, za katere sta presodila, da so brezčasni in aktualni, in da njihova objava ne bi bila sporna. Gre za Koblarjeva razmišljanja o življenju in smrti, bogu, miru in vojni, nacionalizmih. “Dopolnjujem jih s svojo izrazno tehniko, fotografijami. Upam, da s podobami ostalin vojne približujem zagatno vzdušje, ki veje iz njih,“ se nadeja Perko. Kot pravi, enako kot Koblar opozarja na tragedijo, opominja, naj se napake ne ponavljajo. Ker imata s soprogo ogromno gradiva, načrtujeta oziroma sta že povabljena za pripravo razširjene razstave v Pilonovi galeriji v Ajdovščini, pa tudi v Škofji Loki, kjer je bil Koblar častni občan.
Zaobjel vzdušje iz dnevnika
Kot pravi likovna kritičarka Nataša Kovšca, Perkove fotografije prinašajo subtilno interpretacijo vzdušja, ki veje iz dnevniških zapisov: ”So Perkov osebni pogled na preteklost, kar je pravzaprav bistvena karakteristika avtorjevega fotografskega opusa. Koblarjevi dnevniški zapisi so bili zgolj iztočnica za nastanek fotografskega cikla, v katerem je Perko s pretehtano izbranimi motivi in poudarjeno simboliko prepričljivo ponazoril ne le tesnobna občutja, ampak tudi Koblarjevo intimno refleksijo o pomanjkanju človečnosti, smislu vojne, sobivanju življenja in smrti.”
Avtor izpostavlja razpadajoče zidove, zarjavelo pločevino, žice. Vizualizira temne slutnje, utesnjenost in negotovost, ki prežemajo Koblarjeve izpovedi. “Temačni rovi, izklesani v živo skalo, so prikazani kot poti, ki ustvarjajo iluzijo prostorske globine, vendar v daljavi ne slutimo nobene luči. Je zgolj brezupna tema, globoka črnina, simbol zla in smrti,” pripoveduje kritičarka.
Blizu mu je analogna fotografija
Perku je blizu analogna črno-bela fotografija in v tej tehniki je tudi največ posnetkov na razstavi. Fotografije topovskih granat pa so namenoma v digitalni barvni tehniki, saj nakazujejo upanje: Perko izpostavlja krožno formo, simbol življenja in večnosti, ki je seveda v popolnem nasprotju z uničevalno funkcijo granat. Po drugi strani krog uteleša Koblarjev življenjski optimizem, saj je na fronti sanjal o prihodnosti, ki bo temeljila na spoštovanju temeljnih civilizacijskih vrednot in rojstvu novega človeka. Fotografije mrtvih muh pa razkrivajo neznatno vrednost človeškega življenja in nakazujejo številčnost mrtvih vojakov. Ciklus grobov nakazuje, da z obeležij odpadajo kovinske ploščice z imeni padlih vojakov in razkriva njihovo tragično brezimnost.NEVA BLAZETIČ
