Sodobnost terja veliko angažiranost
Letošnjo arhitekturno konferenco Piranski dnevi arhitekture (PDA) bo zaznamovala tema etika arhitekture. “Zadnji dve desetletji se je arhitektura, podobno kot ostali segmenti umetnosti, ukvarjala predvsem z estetiko in sama s seboj.”
PRIMORSKA > “Polarizirala je svoj umetniški in inženirski princip ter zato postajala vse bolj bahava, samozadostna, neuporabna. Šele globalna kriza je ponovno prebudila njeno socialno občutljivost, angažiranost in ekološko odgovornost,” je zapisala Maja Ivanič, predsednica organizacijskega odbora PDA.
Kako doživljajo etiko arhitekture, smo povprašali tudi nekaj primorskih arhitektk in arhitektov.
“Bolj kakor etika je pomembna morala; in te v družbi ni več in posledično tudi ne v prostoru. Samoumevno bi morali ta načela živeti in ne o njih razpravljati,” poudarja arhitektka Martina Tomšič, ki se zadnja leta veliko ukvarja tudi z urejanjem širšega prostora, krajine. V javnosti je močno odmevala njena knjiga o ureditvi Parka Dragonja.
Piranske dneve arhitekture bo danes ob 12. uri v koprski galeriji Radovac uvedla razstava Potniški terminal Koper in navezava na staro mestno jedro, ki je plod mednarodne študentske delavnice. Jutri bodo v portoroškem razstavišču Monfort ob 19. uri odprli več razstav, med njimi tudi razstavo letošnjih projektov za nagrado Piranesi 2013, ki jo bodo jutri tudi podelili.
Arhitektka še posebej opozarja na neodgovorno upravljanje s prostorom, o čemer je v svojem nedavnem članku o Kopru zapisala: “Špekulacija s prostorom je posebej očitna, kadar je določeno območje fizično omejeno, toda gospodarsko izjemno zanimivo, kot je na primer kratek obmorski pas Slovenije. Ta 42 kilometrov dolga obalna črta je vse morje, kar ga imamo, zato bi morali to območje urejati premišljeno in sistematično, vendar ga za majhen denar podarjamo novodobnim 'kupcem mrtvih duš'. Enostranski posegi v prostor in delovanje pristašev t. i. 'opinonurbanizma', ki ne temeljijo na empiričnem, temveč na samovoljnem upravljanju prostora, seveda tudi pojasnjujejo, zakaj v vseh treh obmorskih mestih še vedno ni bil sprejet dolgoročni plan urejanja prostora.”
Etična inventura
“Če je arhitektura v svojem bistvu najprej zaščita človeka pred naravo, je okvir našega življenja in ima v nadaljevanju estetsko komponento, je nauk o dobrem in zlu tisti vezni člen, ki je danes najbolj razrahljan. Hiše in mesta gradimo danes večinoma v popolnem nasprotju z osnovno idejo arhitekture. Arhitektura mesta in hiš je namreč tista umetnost, kateri je imanenten razvoj. V arhitekturi hočemo ali nočemo živimo,” je odločen Matej Mljač, ki je med drugim tudi projektiral obnovo sežanskega Trga 28. avgusta. “Verjamem, da je temeljita inventura na temo etike v arhitekturi hkrati tudi dober nastavek za reorganizacijo duha časa, v katerem živimo. Ta namreč potrebuje temeljito prevetritev,” še dodaja Mljač.
Mlada novogoriška arhitektka Jasmina Kraigher, ki je z 28 leti naša najmlajša sogovornica, je prepričana, da je delo arhitekta pomembno in odgovorno, saj soustvarja naše bivalno okolje in ga spreminja: “Lahko ga izboljša in popravi, lahko pa ga tudi poškoduje ali poslabša. Kakršnekoli spremembe, dobre ali slabe, vplivajo na življenje in počutje uporabnikov prostora, zato naj bi bila naša glavna ambicija služiti prav njim. S tega vidika so enako pomembne vse naloge, tudi takoimenovane 'neugledne' prizidave, nadzidave, prenove ... Mislim, da se na tej točki vsi lahko vprašamo: Kaj me vodi? Lastni interes ali dobrobit drugih?”
Novogoriški arhitekt Adrijan Cingerle, ki je, med drugim, projektiral širitev zaselka Visoko in prenovo kulturnega doma v Šempetru, je prepričan, da je arhitektura prevečkrat zgolj tehnotektura: “Saj ne gre več za osnovno poslanstvo povezovanja s celoto, ki je tudi osnova trajnostnega razvoja, temveč za zadovoljevanje številnih, zgolj parcialnih interesov. Številne sodobne prostorske rešitve so zaradi svoje ozkosti reševanja problemov, ki dejansko sploh ne ponujajo odgovora na konkretne probleme, privedle do degradacije prostora in celo do ekoloških katastrof.”
Proti tehnotekturi
“Že samo ime arhitektura s svojim 'archi' govori o prvobitnem počelu, o osnovnem smislu, o osmišljajočem začetku, o gradnji, skozi katero preseva smisel njenega začetka in, nenazadnje, o povezovanju. Etiko arhitekture zato razumem kot vrnitev arhitekture k svojim koreninam, k svojemu bistvu, kjer je načrtovanje rezultat integralnega sodelovanja različnih strok, kjer se enakovredno spoštujejo večplastne in večrazsežnostne značilnosti prostora, kjer kulturne, gospodarske in socialne razsežnosti pomembno soustvarjajo skupni prostor. Sodobnost terja od arhitekture veliko družbeno angažiranost in okoljsko odgovornost ter oblikovanje celovitih prostorskih rešitev, ki so tako mnogostrane, da zadovoljijo kar najširši krog človekovih življenjskih potreb,” poudarja Cingerle.
MAJA PERTIČ GOMBAČ