Spod zvezd pod streho

KOPER > Obeti neviht in dežja, ki so jih včeraj prinašali namrgodeni oblaki, so nekoliko premešali festivalske karte. Predstavi Koli v režiji Marka Sosiča, s katero je Slovensko stalno gledališče iz Trsta nastopilo v Sečoveljskih solinah, naj bi, kot je kazalo še zgodaj zvečer, vreme prizaneslo, Ksenija Prohaska pa je življenjsko zgodbo slovite Marlene Dietrich namesto na vrtu koprske italijanske skupnosti občinstvu približevala z odra koprskega gledališča.

Včeraj je iz gledališča v Kikindi v Koper pripotovala vesela novica: na 5. Mednarodnem festivalu malih odrov je Noč bogovMira Gavrana v režiji Jake Ivanca in izvedbi koprskih gledališčinkov prejela nagrado za najboljšo predstavo. Festival se je sklenil v nedeljo, v petih dneh pa se je občinstvu in strokovni žiriji, ki so jo sestavljali Miroslav Radonjić, Igor Burić in Filip Markovinović, predstavilo šest predstav gledališč iz Srbije, Hrvaške in Slovenije. Gledališče Koper je na Mednarodnem festivalu malih odrov v Kikindi tokrat gostovalo tretjič: leta 2011 je s predstavo Jeroena van den BergaPodžig (v režiji Nenni Delmestre) osvojilo nagrado za kolektivno igro.

Svojevrstna dota, ki jo je Primorski poletni festival (PPF) nabral v dveh desetletjih, so ustvarjalne vezi. In teh ni malo: Ksenija Prohaska se je z monodramo, ki jo je režiral Ivan Leo Lemo in v kateri prek songov in monologov izrisuje portret in življenjsko pot “modrega angela”, na PPF vrnila po devetih letih. Leta 2005 je predstavo odigrala v hrvaškem jeziku, sinoči pa v italijanščini, kar za igralko in pevko z Reke, ki je pred diplomo na gledališki akademiji končala študij jezikov, ni težava. Italijanščina je eden od jezikov mesta, iz katerega prihaja, v 15 letih pa je Marlene “oblekla” še v angleščino in španščino, načrtuje pa tudi izvedbo v ruskem jeziku.

Režiser Marko Sosič je s Primorskim poletnim festivalom povezan tudi prek sodobnih italijanskih dramatikov. Leta 2000 je režiral festivalsko produkcijo 900: monodramo Alessandra Baricca, v kateri je nastopil Janko Petrovec, so odigrali na številnih prizoriščih, premiera pa je bila na katamaranu Prince of Venice, ki Piran povezuje z Benetkami. Koli Spira Scimoneja so se po Sosičevem mnenju čudovito zlili z okoljem solin: “Scimone zna in zmore seči globoko v družbeno tkivo. V tem tekstu spregovori o stanju človekovega duha danes in zdaj in to je tudi pri nas prazno in porazno. S Koli človek doživi neko resnico trenutka in sveta ter malega človeka v njem, pahnjen na rob. Soline po svoje predstavljajo Kozmos, in mislim, da je ta tekst še dodatno odprla širina tega ambienta, ki vsako stvar, ki pride tja, nagovarja na poseben in drugačen način.”

Kakšna bo uprizoritev Mirandoline, s katero bo na festivalu jutri ob 21.30 gostovalo Narodno gledališče Kikinda, pa bo prav tako odločilo vreme. Če ne bo deževalo, bo znamenita Goldonijeva komedija, ki jo je v tem srbskem gledališču režirala direktorica koprskega teatra Katja Pegan, zaživela v domala avtentičnem, beneškem okolju - na koprskem Titovem trgu. Komedija spod peresa beneškega avtorja je po besedah dramaturga predstave Miloša Latinovića obdržala mediteranski naboj, četudi so jo postavili v panonskem okolju. “V začetku sva s Katjo imela idejo, da bi Mirandolino 'posrbili', a sva hitro ugotovila, da se to ne bo obneslo. Navsezadnje: na repertoarjih vojvodinskih gledališč je veliko mediteranskih komedij; morda tudi zaradi tega, ker je to prostor, kjer je nekoč daleč nazaj bilo morje,” je med smehom povedal Katinović in dodal, da ima njihova Mirandolina sredozemski temperament tako po zaslugi režiserke kot zaradi prispevka igralcev. Ti so po dramaturgovih besedah v svojih interpretacijah natančni, duhoviti, in hitri. V primeru dežja bodo gostje iz Kikinde predstavo uprizorili na odru koprskega gledališča.

MI