Spomini na kraje in kraji spomina
V prostorih Pokrajinskih muzejev na goriškem grajskem griču so konec tedna odprli zgodovinsko razstavo Življenje drugih. Večmedijska in interaktivna forma naj bi pritegnila mlade generacije, ki naj bi na stare in razdvajajoče vsebine pogledale na nov način.
GORICA> Razstava nosi naslov Življenje drugih (po istoimenskem nemškem filmu Floriana Henckla von Donnersmarcka, ki govori o zadnjih izdihljajih represivnega sistema v vzhodnem Berlinu, kjer nihče ni varen pred zloglasno obveščevalno policijo Stasi), s podnaslovom Glasovi in pogledi krajev spomina in spominov na kraje.
Avtor razstave je zgodovinar Alessandro Cattunar iz goriškega združenja Quarantasettezeroquattro, osredotoča pa se na 20. stoletje, zlasti njegovo prvo polovico, in sicer na spomin tega, z mejo zaznamovanega območja. Gre za občutljivo obdobje, ki se ga Cattunar loteva z nabiranjem spominov med ljudmi, z besedo pričevalcev torej, fotografijami, spletnim arhivom spomina in posnetki družinskih filmov, pri čemer se poslužuje večmedijske in interaktivne tehnologije.
“Razstava kaže na konpleksnost tega območja, kjer vsak pozna svojo zgodovino, ne pa zgodovine drugega,” je na odprtju povedala zgodovinarka Marta Verginella, redna profesorica na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Dodala je še, da je razstava pomembna za mlado generacijo, ki naj bi stare, razdvajajoče zgodbe rekonstruirala v nove, z novim horizonti.
“Ustna zgodovina ponuja alternativno politični, institucionalni zgodovini, a avtobiografskih virov nikakor ne gre poenostavljati,” je povedala Verginella in opozorila, da si prav ustna pričevanja zaslužijo kontekstualizacijo, sicer se tvega, da postanejo predmet manipulacije. Prav pričujočo razstavo pa je navedla za primer dobre uporabe ustnih pričevanj.
Zgodovino na goriškem območju je opisala kot ne najbolj priljubljeno v preteklosti, a prav s to razstavo naj bi presegli dosedanje razumevanje zgodovine. Verginella meni, da bi razstavo morali podpreti vsi akterji na goriškem območju ter z njo doseči pravo čezmejnost.
“Želeli smo evidentirati razlike, kajti prav različni spomini so naše bogastvo, ki naj omogočajo dialog,” pravi avtor Alessandro Cattunar. K sodelovanju je povabil tudi goriški Kinoatelje, ki predstavlja projekt nabiranja spominov novogoriške režiserke Anje Medved. Na ogled je dokumentarni film Pogledi skozi železno zaveso (2010), ki ga je avtorica posnela v spominodajalski akciji z naslovom Spovednica tihotapcev, na mejnem prehodu na Erjavčevi ulici. K sodelovanju na razstavi, ki poteka pod pokroviteljstvom goriške pokrajine, pa je povabil tudi goriški oddelek filmske smeri študijskega programa Dams videmske univerze, tržaško univerzo, pokrajinsko mediateko, višješolski inštitut Dante Alighieri iz Gorice, Regionalni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja, multimedijsko produkcijo N!O3 Studio Ennezerotre iz Milana in združenje Home Movies. Cattunar pa kljub vsemu svoje mreže ni razpel še “na drugo stran”, kajti na razstavi niso (bili) prisotni zgodovinarji, institucije in univerza z novogoriške strani. Zato bo razstava (ki ni dvojezična) težko dosegla in učinkovala na mlade generacije z obeh strani meje, pa čeprav si je v koncept zapisala, da bo prispevala k dialogu in konfrontaciji; da bo omogočila, da bi slišali in razumeli življenje drugih.
KLAVDIJA FIGELJ
