Spoznajte klavce
V dokumentarcu Teater ubijanja režiser Joshua Oppenheimer prepriča nekdanje vodje indonezijskih paravojaških enot, da si sami izberejo filmske žanre, s pomočjo katerih bodo ponovno uprizorili svoje osebne izkušnje množičnih pobojev komunistov. Film velja za enega najbolj pričakovanih na letošnjem Mednarodnem ljubljanskem filmskem festivalu (LIFFe), prva projekcija bo danes ob 16. uri.
LJUBLJANA > Po vojaškem udaru v Indoneziji leta 1965 so namreč tamkajšnje režimske paravojaške enote, ki so jih sestavljali tudi kriminalci, krvavo pokončale več kot milijon komunistov. Zločinci so do današnjega dne ostali nekaznovani, indonezijski politiki jih še danes ščitijo, mediji pa častijo.
Teater ubijanja bo na sporedu danes, ob 16. uri v Kinu Šiška, v ponedeljek, 11. novembra, ob 21. uri v Cankarjevem domu ter v petek, 15. novembra, ob 15.30 v Kinu Komuna.
V filmu med drugim zasledimo, da jih v eni od televizijskih oddaj hvalijo, ker so razvili nov, bolj human sistem iztrebljanja komunistov. Anwar Congo in Herman Coto sta se sprva z velikim navdušenjem odzvala vabilu režiserja, da bi v dokumentarcu ponovno odigrala prizore zagrešenih zločinov, a med snemanjem začneta o svojih zločinih razmišljati drugače. Sumiti začneta, da bi lahko ustvarjalci filma zgodbo osvetlili v drugačni luči in da bi to škodilo njuni javni podobi, oglasi pa se tudi Anwarjeva vest.
Svoj “delovni prostor” sta sicer poimenovala “pisarna krvi”, samo Anwar je ubil približno 1000 ljudi, kot orožje pa je najpogosteje uporabil žico. Za upodobitev svojih grozodejstev sta izbrala najljubše filmske žanre, to so vestern, gangsterski film in muzikal.
Zakaj so ti zločinci še danes nekaznovani? Eden od njih v dokumentarcu slednje argumentira s tem, da vojne zločine definirajo zmagovalci, “mi pa smo zmagovalci”.
Pod režijo filma sta poleg Joshue Oppenheimerja podpisana še Chrystine Cynn in neznani avtor. Oppenheimer se je uril pod mentorstvom velikega jugoslovanskega “črnovalovca” Dušana Makavejeva, eden od izvršnih producentov Teatra ubijanja pa je tudi mag sodobnega dokumentarnega filma Werner Herzog.
Programski vodja LIFF-a Simon Popek je za PN povedal, da je Teater ubijanja eden bolj šokantnih dokumentarcev zadnjega časa, predvsem zato, ker v neolepšani in hkrati artificielni maniri predstavi brutalnost vojaških hunt v Indoneziji šestdesetih let: “To je perverzna mešanica realizma in studijske teatralnosti, zato je film tudi tako prepričljiv.”BILJANA PAVLOVIĆ