Sprehod po ponudbi 14. Motovunskega filmskega festivala
Motovunski filmski koluti so se že dobro segreli in letošnja filmska bera se približuje svojemu vrhuncu, zato je za ljubitelje filma in projekcij na odprtem obisk bližnjega Motovuna skorajda neizbežen.
MOTOVUN> Vrhunci letošnje obsežne filmske ponudbe so: Torinski konj Béle Tarrja, Umor iz nuje Jerzyja Skolimowskega, Deček s kolesom bratov Dardenne, Žalostna balada za trobento Alexa de la Iglesia, Elena Andreia Zvyagintseva in še mnogo drugih.
14. Motovunski filmski festival v obsežni programski ponudbi ponuja več kot 50 celovečercev in 24 kratkometražcev v petih različnih sklopih: Glavni program, Made in Ireland, Motovunski kratki, Kino Remetinec in program Maverick. Slednji je letos posvečen avstrijskemu provocauterjuUlrichu Siedlu.
V ponedeljek je bila na sporedu zadnja mojstrovina velikega madžarskega režiserja Béle Tarrja Torinski konj. Ta obravnava zadnjih deset let življenja Friedricha Nietzscheja, ki se mu je ob pogledu na bičanje konja leta 1889 iz neznanega razloga popolnoma omračil um. S Torinskim konjem naj bi se Tarr dokončno poslovil od filma. Ponedeljkov spored pa je krasil tudi zadnji film Jerzyja Skolimowskega Umor iz nuje, v katerem glavno vlogo Mohammeda odigra ekscentrični Vincent Gallo, ki ga ameriški vojaki zajamejo v afganistanski pustinji. Mohammed se odloči, da bo ubežal ameriškim silam in da bo “pokosil” vse, ki mu stopijo na pot.
“Neukalupljeni” Ulrich Siedl
Nagrado maverick, ki slovi po “neukalupljenosti” v ustaljene filmske vzorce, je lani prejel montypythonovec Terry Jones in leta 2008 britanski režiser Ken Russel. Letos pa se je motovunska žirija poklonila Siedlu, ki ga je Werner Herzog uvrstil med svojih deset najboljših režiserjev. Ulrich Siedl v svojih delih brezkompromisno in brutalno realno obravnava pereče teme o stranpoteh sodobnega turbokapitalizma (prostitucija v Uvoz-Izvoz, seks, nasilje in odtujenost v Pasjih dnevih, vera in posameznik v Jezus, ti veš), v katerih je popolnoma zabrisal mejo med igranim in dokumentarnim filmom.
Srbski jackass in ekstravagantna groteska
Danes si lahko ogledate Mater asfalta (Majka asfalta) Daliborja Matanića in v četrtek Tilvo RošNikole Ležaića, ki sta poleg Škafarjevega Očeta edina predvajana filma “v tekmi” za najboljši film v regiji. Ležaićev režijski prvenec Tilva Roš je slovenskim filmoljubom dobro znan, saj je bil predvajan že na lanskem Liffeu in zadnjem Kino Otoku, kjer se je šušljalo, da gre za najboljši srbski film zadnjega desetletja. Utesnjujoče industrijsko mesto Bor, znano po največjih rudnikih bakra v nekdanji Jugoslaviji, je navdihovalo že črnovalovca Dušana Makavejeva. Ležaićev film Tilva Roš pa se sprehodi po vsakdanu mladih skejterjev, ki si dneve krajšajo z jackassovskimi vragolijami, toda z močnim avtodestruktivnim pridihom kot posledice brezizhodnosti propadajočega mesta. Matanićeva Mati asfalta pa je presunljiva ljubezenska drama o koncu neke zveze in odpiranju novega življenjskega poglavja (glavna junakinja Marija Škoričić je prejela zlato areno za najboljšo žensko vlogo na puljskem filmskem festivalu).
Danes zvečer bo na sporedu še Žalostna balada za trobento, španskega režiserja Alexa de la Iglesia, ki je ekstravagantna groteska o španski državljanski vojni. Žirija lanskoletnega filmskega festivala v Benetkah s Quentinom Tarantinom na čelu je filmu podelila srebrnega leva za najboljšo režijo in nagrado za najboljši scenarij.
Film bo redno prikazan tudi v Sloveniji, in sicer ga začnejo vrteti v Kinodvoru konec avgusta. Slovenske distribucije bo najverjetneje deležna tudi Pina, dolgoletni sen Wima Wendersa, ki je prvi art film, posnet v 3D tehniki in govori o slavni nemški koreografinji Pini Bausch.
Deček s kolesom, Murakamijev Norveški gozd
V četrtek bodo predvajali zadnje delo nerazdružljivih bratov Dardenne, ki sta s svojim hiper realističnim pristopom v popisovanju socialne bede najnižjih slojev že odnesla dve zlati palmi v Cannesu (Rosetta in Otrok). V Motovunu pa bodo predvajali njun zadnji film Deček s kolesom, ki je letos v Cannesu osvojil nagrado žirije.
Za vse ljubitelje japonskega literata Haruki Murakamija bo v četrtek na sporedu ekranizacija njegovega Norveškega gozda v režiji režiserja Anh Hùng Trana. Glasbena kulisa ne bo beatlesovsko obarvana, saj je za glasbo poskrbel Radioheadov kitarist Jonny Greenwood. V petek bo na sporedu tudi zadnji film cannskega ljubljenca Nuri Bilge CeylanaBilo je nekoč v Anatoliji, ki v svojih filmih poleg tankočutne obravnave sodobnega življenja v Turčiji venomer postreže s posnetki turške pokrajine v vsem njenem blišču in bedi, ki gledalcem jemljejo dih.
Za vrhunec petkovega sporeda bo nedvomno poskrbel tudi ruski režiser Andrei Zvyagintsev z Eleno, ki velja za naslednika režijske poetike Andreja Tarkovskega.
V petek pa bo v Motovunu svetovno premiero uzrl tudi zadnji film Želimirja Žilnika, ki s svojimi doku dramami že od 60. let dalje dreza v kočljive teme jugoslovanskega prostora. V filmu Ena ženska, eno stoletje Istranka Dragica Srzentić spregovori o osmih državah in družbenih sistemih, ki jih je v svojem dolgem življenju preživela. Kateri ji je najbolj ugajal, bomo odkrili v petek.
BILJANA PAVLOVIĆ
