Srce ne pozna geografije

KOPER> Tretji največkrat prevajani pisatelj v turški zgodovini namreč ne mara nasvetov: zanje meni, da so, četudi dobronamerni, vselej hladni, saj so sad razumskega razmisleka. Bližje so mu zgodbe, v katerih gnezdijo besede srca.

Serdar Özkan (1975), rojen v Izmirju, je pred devetimi leti - po študiju psihologije v ZDA in Turčiji ter nekaj letih dela v oglaševalski industriji -, začutil, da to ni njegov svet. Takrat je začel pisati.

Če le ošvrknemo številke, ki beležijo branost njegovega prvenca Izgubljena vrtnica (slovenski prevod so pri Mladinski knjigi izdali leta 2008 in knjigo tudi že ponatisnili), postane hitro jasno, da ne gre le za prodajni hit, marveč za avtorja, ki mu je pisanje v hipu odprlo “avtocesto” do bralcev. In glede na vtis, ki ga človek dobi v pogovoru z Özkanom, bi bilo mogoče celo staviti, da je prav slednje tisto, kar zanj zares šteje.

Kati, če 90 odstotkov pisateljev snov za svojo literaturo zajema iz razlik, ki delajo njihovo kulturo drugačno od ostalih, sam postavlja v središče to, kar je vsem skupno. Pisatelj pravljic za odrasle, čigar literaturi dodajajo pridevnik duhovna in jo primerjajo z deli Paola Coelha, Richarda Bacha in Antoinea de Saint-Exupéryja, meni, da se skrivnost priljubljenosti njegove literature skriva v univerzalnih temah: “Razlike med kulturami resda najprej opazimo, ker so očitne in vidne. Ko pa začnemo razmišljati o tem, kaj je skupno vsem, ne glede na to, v kateri državi živimo, kateri jezik govorimo in h kateremu bogu se zatekamo po pomoč, ugotovimo, da se ločnice razblinijo. Zakaj? Ker so vsi ljudje in imajo vsi srce. Srce pa ne pozna geografije.”

Özkan se je med slovenskimi bralci tokrat mudil drugič ( prvič je prišel pred tremi leti ob izidu slovenskega prevoda Izgubljene vrtnice), tokrat pa je prišel predstaviti nov roman Ko življenje zasije. Po mnenju Brede Biščak, ki je pogovor s pisateljem vodila tako v Kopru kot v Ljubljani, obe njegovi knjigi povezuje isto vprašanje - kaj človek izgubi z odraščanjem in kako to nanj vpliva. Pisateljev odgovor je nekoliko skrivnosten, a kljub temu jasen: “Mislim, da z odraščanjem ne izgubimo ničesar. Kvečjemu pozabimo, da smo nekaj imeli. Glejte, človeško telo je sestavljeno iz osemdeset odstotkov vode. Čeprav smo v šoli vsi izvedeli za ta podatek, smo ga v večini tudi pozabili, a to ne pomeni, da smo s tem izgubili tudi delež vode v svojem telesu. Podobno je z energijo, ki ni deljiva, in z notranjo svetlobo, s katero se vsakdo rodi.” Ker pa se je vsakemu od nas že zgodilo, da je to luč(ko) izgubil, jo vsi iščemo - sprašujemo za napotek, recept ali bližnjico do nje. Tudi tridesetletni Omer, junak romana Ko življenje zasije. Potem, ko ga na življenjski prelomnici zagrinja malodušje, ga preplavljajo spomini na otroštvo. Na prijazne in srečne dneve, ki jih je ob morju preživljal z materjo, dedom ribičem in posebnim prijateljem - delfinom.

Negotovost, ki prežema osrednjega protagonista romana, se razblinja ob njegovem razmišljanju, kaj si je želel postati, ko je bil še otrok. Pri iskanju odgovorov mu pomaga tudi knjiga upanja, ki jo je kot otrok dobil v dar od dedka, a je nanjo v letih, ko je odrasel ... pozabil. Pisatelj meni, da je odgovore, tako kot izgubljeno oziroma pozabljeno lučko mogoče najti, če se odpravimo k samim sebi.

Marsikdaj se zgodi, da zgolj besede, kot so ljubezen, iskanje, potovanje vase, v marsikom vzbudijo pogojni refleks, da odpre notranji predal in Özkanovo ime uvrsti med duhovno čtivo brez kakšne posebne literarne vrednosti. Turški pisatelj, ki neutrudno zavrača vsakršno predalčkanje, pa je prepričan, da je njegove knjige mogoče brati na več ravneh: “Nekateri jo bodo brali kot duhovno čtivo, spet drugi kot pravljico, tretji pa bodo v njej prepoznali psihološke elemente.”

Özkana pri pisanju (njegova dela se rodijo v turščini, v angleščino jih prestavi ob pomoči poklicnega prevajalca) vodi sufijska misel. Če jo poskušamo preseliti v našo zakladnico pregovorov, ji še najbolj ustreza tisti, ki govori o tem, da žanjemo to, kar smo sejali. Zadeva je preprosta - kar pride iz razuma, gre v razum. A Ko življenje zasije, je, kot pravi pisatelj, knjiga o ljubezni.

“Velikokrat si želimo na vprašanja ljubezni, ki je stvar srca, odgovoriti z glavo. In potem običajno ugotovimo, da nekaj manjka. Seveda: če želimo priti do odgovora, moramo vprašati srce - za slednje pa potrebujemo toplino, ne hladno in preračunano racionalnost.”

Dualizem med ljubeznijo in razumom avtor, čigar delo opisujejo kot literaturo, ki je napisana v zahodni maniri, a je polna vzhodnjaškega misticizma, občuti tudi ob srečanjih z bralci. “Ko me sprašujete o mojem pisanju, je to vselej razumsko dejanje. Branje pa je nekaj povsem drugega. Ko beremo, smo z zgodbo v ljubezenskem razmerju, polnem topline. Sam se trudim pisati takšne: zgodbe, ki prihajajo od in iz srca.”

MAKSIMILJANA IPAVEC