Srečevanja na križišču najboljših let
Veliko jih je bilo tam. Najprej pa je prišla Marija. Tista, ki je niso našli. Z njo se začnejo Najboljša leta, tretja plošča Draga Misleja Mefa in Narodnosvobodilnega benda. In prav štorija o ženski iz hiše na pomolu je minuli petek odrinila vrata v skoraj tri ure trajajoč koncert, ki je bil mnogo več kot predstavitev plošče.
KOPER > Precej težko je najti besedo, ki bi se dovolj tesno prilegala petkovemu dogodku. Morda bi bilo še najbolje zapisati, da je šlo za toplo, veselo in iskreno srečevanje mnogih: pesmi, glasbenikov, življenjskih in glasbenih poti, na križiščih katerih stoji Drago Mislej Mef s svojo muziko. Ta ima v zadnjem času dve obleki: trše, rockersko življenje Mefovi komadi živijo, ko jih izvaja z bendom, v katerem so njegovi tovariši iz Desetega brata, intimnejše razpoloženje pa v skladbe naseli, ko jih k občinstvu pošilja s kitaristom Armandom Šturmanom in basistom Gorastom Radojevićem.
V petek zvečer je bilo občinstvo v Gledališču Koper deležno obeh svetov. In čeprav se je zdelo, da niso v središču, so bile niti večera speljane tako, da so vselej znova prišla na vrsto Najboljša leta. Medila so se sedem poletij. Mef pravi, da je bilo spočetje hitro, porod pa dolg in težak. Po vseh spletih in zapletih je plošča, ki je izšla v samozaložbi, naposled le med poslušalci. Ti imajo pesmi, med katerimi so naslovna, Marije niso našli, Grem, Ljubezen je v zraku, Za zmeraj, Črni bratje ... že dobro v ušesih, ne nazadnje jih že lep čas vrtijo na radijskih valovih. Kako se torej lotiti predstavitve plošče, ki jo že vsi poznajo? Takšna situacija bi morda kakšnemu glasbeniku povzročala sive lase, a pri Mefu so reči preproste. Vse teče, vse se spreminja, tako kot je že davno tega ugotovil grški filozof. In tako je naneslo, da so v času, ko je plošča tičala v medprostoru med že (posneto) in še ne (izdano), spet poprijeli za instrumente člani zasedbe Deseti brat. Mef, bobnar Vlasti Kozlovič, kitarista Duilio Peroša in Zoran Mlekuž, basist Igor Korenika in klaviaturist Jadran Ferjančič so v 80. letih jezdili na novem valu, za seboj pa pustili vinilko Madona, dej mi danes in kaseto Hotel Vanganel.
Fantje - večina jih je po koncu Desetega brata igrala v zasedbi Bakala blues band -, so se tako lotili Mefovih komadov. Niso jih poznali, a kot (skromno) pravi njihov avtor, so to v osnovi taborniške pesmi, ki imajo največ pet akordov. Začeli so vaditi in ugotovili, da se pravzaprav vračajo h koreninam. Pesmi s plošče Najboljša leta ter tudi skladbam s prejšnjih NOB-jevskih albumov Najboljše so padle in Svoboda, so oblekli v rockovske zvoke. Takšne so doslej predstavili že ne nekaj koncertih (med drugim na novogoriški Poletni sceni in festivalu Zmaj 'ma mlade v Postojni), na “srečanju” v Gledališču Koper pa so občinstvo presenetili še s petimi iz glasbenega arzenala Desetega brata (Madona, dej mi danes, Mama, jaz nočem bit mona, Pa daje pomlad, Aksinija in Pust' na mir' no tisto luč). Najstarejša ta večer pa je bila Miličnica - posvečena prvi varuhinji reda in miru, ki je prišla v Koper. “Leta 1978 je bilo to,” je pomagal Mefu prečkati predor spomina Peroša, s katerim sta komad tudi odigrala.
Ulica ribjih konzerv, malo manj znana in nikoli izdana Dobro jutro, Če ne moreš do neba, Gremo naprej, Jaz sem sanjal, da sem mlad, Ne mi lest v podzavest so k občinstvu odpotovale s kitaro Armanda Šturmana in basom Gorasta Radojevića, ki je pri Junaku prekomorskih brigad poprijel za harmoniko. Pri Svobodi, Zdravici in Znal je bit jezen je vse tiste, ki doslej še niso vedeli, da je tudi izvrsten kitarist, presenetil Andrea F., sicer tudi producent plošče Najboljša leta.
Petkov koncert, ki se je precej spopadal z muhasto akustiko koprske gledališke dvorane, je občinstvu pokazal najmanj dvoje. Da so Mef in njegova glasbena tovarišija v zavidljivi formi in da so za glasbo najboljša leta tista, v katerih se je lotevaš iskreno, brez računice in brez vsake rezerve. Držimo pesti, da je turneja le še vprašanje časa.
MAKSIMILJANA IPAVEC