Srhljiva aktualnost Vivantejeva iredentizma
Pred stotimi leti je v Firencah izšel Jadranski iredentizem (Irredentismo adriatico) Angela Vivanteja, temeljna zgodovinska knjiga, brez katere ni mogoče razumeti dogajanja v Trstu in ob severnem Jadranu od francoske revolucije 1789 pa do prvih let kratkega 20. stoletja.
TRST> Izšel je istega leta, ko se je potopil Titanik, in tedaj, ko je luč sveta zagledal Moj KrasScipia Slataperja. Dve leti kasneje se je stari svet gotovosti in predvidljivosti zrušil, zgrmel v peklensko morijo prve svetovne vojne. Razpadla je avstro-ogrska monarhija, s priključitvijo Trsta italijanski kraljevini pa se je začel nezaustavljiv zaton tega severnojadranskega mesta.
Mednarodno združenje študentov zgodovine ISHA iz Trsta in Kopra je minuli petek v Trstu organiziralo posvet o aktualnosti Vivantejevega Jadranskega iredentizma. Na njem so govorili Antonio Trampus z univerze Ca' Foscari iz Benetk, Anna Millo z deželnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja F-Jk, Fulvio Senardi z Inštituta Julijske krajine za zgodovino, kulturo in dokumentacijo, Borut Klabjan z Univerze na Primorskem, Marta Verginella z Univerze v Ljubljani in Maura Hametz z Univerze Old Dominion iz Norfolka v ZDA
Italijanski nacionalisti in iredentisti so ob koncu prve svetovne vojne proslavljali priključitev neodrešenih ozemelj Julijske krajine, Istre in Dalmacije Italiji. Obenem so v blaženi nevednosti in zaslepljenosti, lastni vsakemu nacionalnemu egoizmu, nazdravljali tudi zatonu kozmopolitskega in večkulturnega Trsta. Če bi prebrali Vivantejev Jadranski iredentizem, bi vsaj posumili, kam bo krenil voz do tedaj sorazmerno mirnega območja ob severnem Jadranu. A tudi če so ga, mu verjetno niso verjeli.
Angelo Vivante, tržaški novinar in publicist, angažiran intelektualec in socialist, zavzet mirovnik (nekaj časa je bil urednik tržaškega socialističnega dnevnika Il Lavoratore), rojen leta 1869 v premožni židovski družini, je s pronicljivo zgodovinsko, politično, sociološko in kulturno-antropološko analizo pokazal, da je do skokovitega razvoja Trsta v drugi polovici 19. in v prvih letih 20. stoletja prišlo predvsem zaradi njegove organske vpetosti v srednje-in vzhodnoevropsko zaledje. Trst je zrasel okrog pristanišča, ki je bilo okno v svet avstro-ogrske monarhije.
Vivante je videl razvojno perspektivo Trsta samo v večnacionalni tvorbi, odprti v neitalijansko zaledje (od Avstrije do Madžarske, Slovenije in Hrvaške), samo mesto pa kot multikulturno skupnost, ki bo sprejelo vse svoje etnične in verske sestavine. S takimi idejami seveda ni mogel biti priljubljen v krogih italijanskih nacionalistov, ki so njegovo delo kaj hitro potisnili v pozabo. Nekaj več pozornosti so mu namenjali le v krogih tedanjih slovenskih beguncev v Jugoslaviji (denimo Lavo Čermelj).
Kljub svoji izjemni pomembnosti pa Jadranski iredentizem ni nikoli izšel v slovenskem prevodu v knjižni izdaji. Leta 1945 je zgolj kot priloga izhajal v tržaškem Primorskem dnevniku. V italijanskem jeziku so ga ponovno izdali leta 1954, 1984 in 1997, na Hrvaškem pa je v prevodu Milana Rakovca izšel leta 2002. Tržaško društvo Promemoria je napovedalo, da bo Vivantejev Jadranski iredentizem objavljalo na svoji spletni strani, tako da bo dostopen tudi mlajšim generacijam.
Angelo Vivante je naredil samomor 1. julija 1915, kmalu potem, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Tržaški pisatelj Scipio Slataper, ki je zase trdil, da se v njegovih žilah pretaka slovenska, nemška in italijanska kri, pa je kot prostovoljec v italijanski vojski padel pri Podgori 3. decembra istega leta.
ROBERT ŠKRLJ
