Stampedo starih klasik
Na ljubljanski koncert kultnega ameriškega benda Pixies so se predsinočnjim mnogi odpravili z majhnimi pričakovanji, a je v polnih Križankah dobršen del dvomov in pomislekov že kmalu po prihodu na oder vehementno odpihnil pevec, kitarist, avtor pesmi in motor benda, 52-letni Black Francis. S trojico glasbenih pajdašev je v gromkem stampedu nizal povečini stare klasike. In koncert - četudi nekoliko prekratek in brez slovite basistke Kim Deal - se je posrečil.
LJUBLJANA > Odlično se je obnesla že predskupina, zasavska Koala Voice, ki je pesmi s prvenca Kangaroo's a Neighbour (2015) prepletala z novimi s prihajajočega drugega albuma Wolkenfabrik. V šolski uri blagodejno surovega rocka, ki ga plete čvrst mlad bend s karizmatično pevko in ritem kitaristko Manco Trampuš v ospredju, so se zvrstile hipnotičnih ritmov in ekstatičnih izbruhov polne avtorske pesmi v angleščini, pa tudi slovenska, tesnobna Vede premikanja, ki jo na spletu že spremlja srhljiv videospot, posnet na Primorskem.
“Kje je moja pamet?”
Nič kaj poskočno, a strumno so zatem ob posnetku Beatlov in njihove You Know My Name (Look Up the Number) na oder prikorakali bostonski Pixies, že tretjič v naši polpretekli zgodovini - v Križankah so prvič nastopili leta 1989, drugič med turnejo po ponovni združitvi leta 2004, tokrat pa so se Black Francis, kitarist Joey Santiago in bobnar David Lovering na isto prizorišče vrnili brez stare dobre basistke Kim Deal - bend je pred štirimi leti zapustila zaradi razhajanj s Francisom, zamenjala jo je Paz Lenchantin, 43-letna glasbenica armenskih, francoskih in argentinskih korenin. Četudi se s staro basistko ne more kosati, zlasti ne vokalno, so Pixies polne in živahne Križanke navdušili z izborom starih klasik, povečini s prvih dveh albumov Surfer Rosa (1988) in Doolittle (1989), tistih, s katerimi so ključno vplivali na veliko bendov po svetu, tudi na Nirvano in Radiohead. Zadonele so mnoge, povečini kratke, zgoščene pesmi, v katerih je Francis ostre rife in zapeljive melodije prepletel z bibličnimi navedki, mračnimi metaforami in odštekanimi podobami: Gouge Away, Bone Machine, Crackity Jones, Debaser, Isla de Encanta, Cactus, Mr. Grieves, Wave of Mutilation, Monkey Gone to Heaven, Hey in druge. Le tu in tam se je vmes oglasila mlajša pesem, denimo I've Been Tired, U-Mass in Magdalena, pa tudi kaka najnovejša z lanskega albuma Head Carrier.
Redni del koncerta se je že po uri in dvajsetih minutah sklenil, kakor se konča tudi sloviti Fincherjev film Klub golih pesti (Fight Club) - s hitom Where is My Mind. Poklonom nastopajočih ter mahanju in nasmihanju v občinstvo bi po rokerskih šegah in navadah moral slediti dodatek z nekaj skladbami, a so Križanke dobile zgolj “outro” s psihedelično Into the White, ki jo je zapela basistka, stroji pa so z odra v občinstvo besno bljuvali ogromno dima in, uglašeni s pesmijo, prizorišče povsem pobelili.
Mladi so plesali in peli
Pod milim nebom so prepevali in plesali tudi oboževalci benda iz tujine, med dolgoletnimi zvestimi sledilci pa se je nasmihalo veliko mladih obrazov. Tam je bilo kajpada tudi kar nekaj veteranov, ki so kultni bend doživeli na vseh treh ljubljanskih koncertih. “Današnji je bil nad mojimi pričakovanji, tako energičnega nisem pričakoval,” nam je v gneči med pomikanjem proti izhodu povedal Bojan Žefran, Sežanec z ljubljanskim hišnim naslovom, ki uživa vse mogoče glasbene zvrsti in doživetih koncertov že dolgo ne šteje več. “Ko so Pixies leta 1989 nastopili na Drugi godbi, je bilo v Križankah manj ljudi. Leta 2004 in danes pa so bile polne, kar pomembno prispeva k uspehu koncerta. Opazil sem tudi, da so zlasti mladi pod odrom zelo živahno plesali in poskakovali. In čeprav temu bendu sledim že od začetka, besedil ne znam na pamet - obiskovalci okrog mene pa so vseskozi peli! Glede na to, da je bilo toliko mladih, imam občutek, da smo danes prišli vsi tisti, ki smo bili tu že leta 1989, plus novi rodovi poslušalcev. Lepo. Pogrešal sem le vokal prejšnje basistke, s katero se nova ne more primerjati, pa tudi sicer je bolj v ozadju.”
ANDRAŽ GOMBAČ
