Stara zgodba in prav taki problemi
V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) je bila predsinočnjim premiera Gogoljeve Ženitve. Dveurno enodejanko je režiral Diego de Brea, glasbo pa je prispeval Marko Hatlak.
LJUBLJANA> Režiser Diego de Brea in avtor glasbe Marko Hatlak - prvi je odraščal v Novi Gorici, drugi v Idriji - sta skušala komediji Ženitev, ki jo je Nikolaj Vasiljevič Gogolj napisal sredi 19. stoletja, dati pridih burleske.
Gogoljevo Ženitev so prvič uprizorili takoj po nastanku, leta 1842 v Sankt Peterburgu. Pri nas je bila prvič uprizorjena po prvi svetovni vojni (1919, režiser Josip Osipovič Šuvalov) v Ljubljani. Nato je doživela še 13 uprizoritev, zadnjič v režiji Paola Magellija v Novi Gorici (2001).
Gogoljeva enodejanka je parodija na poroke v visoki ruski družbi, ki so prej sad vse drugega kot ljubezni. To velja tudi za tokratno, že 15. slovensko izvedbo Ženitve, saj po besedah režiserja in scenografa Diega de Bree govori o vsem, razen o ljubezni. Razpre namreč človekove nečimrnosti in hibe, saj se pri porokah ukvarjamo z vsem drugim razen s človekom, je prepričan režiser. Opozarja tudi na izgubljenost človeka ob izbiri in spremembi: “Ko se zavemo, da je potrebna sprememba, se nam le-ta zdi skoraj nemogoča.” Igra pa posega tudi v druge sodobne teme, kot na primer feminizirani moški in maskulizirane ženske. De Brea v besedilo ni posegal, ohranil je tudi vse vloge. “Če bi vse stare zgodbe zavrgli, bi na svetu ne ostalo nič več. To je stara zgodba, a problemi ostajajo enaki,” je za PN povedal De Brea, ki je bil s potekom predpremiere in premiere zadovoljen.
Glasbo je zložil, pa tudi odigral, znani idrijski harmonikar Marko Hatlak. Tik pred premiero je za PN povedal, da gre za zapleten žanr: “Iskali smo komično glasbo, podobno kot je bila v črno-belih burleskah iz časa Charlieja Chaplina.” Veliko glasbe je moralo tudi v koš, se je zasmejal Hatlak. S predpremiero, ki je bila že v sredo, je zadovoljen: “Odlično je bilo.“Kot sem gledal ljudi, ki so zapuščali dvorano, se mi je zdelo, da jim je bila predstava všeč.” Mojster harmonike s priznane weimarske visoke šole za glasbo, ki je pred leti nastopil tudi v dokumentarnem filmu z Lojzetom Slakom, pravi, da mu je “sodelovanje s tako uglednim gledališčem, kot je MGL, v čast”.
TINO MAMIĆ