Staro in dragoceno je varoval in predstavljal javnosti
V 77. letu starosti je ponoči umrl Mihael Glavan, strokovnjak za rokopisno in staro knjižno gradivo ter vse do upokojitve vrsto let vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).
Mihael Glavan se je 15. aprila 1945 rodil v Sarajevu, odraščal je na Rebri pri Žužemberku, obiskoval učiteljišče v Novem mestu, leta 1972 diplomiral iz slovenščine in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam leta 2004 še doktoriral iz bibliotekarstva starejšega rokopisnega gradiva. Najprej je bil srednješolski profesor, leta 1983 pa se je zaposlil v NUK-u.
Pri Mladinski knjigi je zaznamoval zbirko Album: pripravil je Romanje s Trubarjem, z Alešem BergerjemZlato knjigo Simona Gregorčiča, z Borisom Paternujem Kocbeku posvečen Mesec s kolobarjem, prispeval je Maistrovo biografijo v albumu Sto let severne meje, z Janezom Bogatajem pa je lani, ob 150. obletnici Finžgarjevega rojstva, sestavil še album Vera v resnico, lepoto in pravico. Z Miklavžem Komeljem je sodeloval pri Stoletnem Boru, pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha pa je ujel v Ljubimca z Vošnjakove, za katera je prejel veliko nagrado knjižnega sejma. Izdal je še Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik, z ilustratorjem Damijanom Stepančičem pa risoromana Naš Maister in Naš Jurčič; prvega je izdala založba Miš, drugi pa je nedavno, konec lanskega leta, izšel v zbirki Mestne knjižnice Grosuplje. Uredil je tudi dnevniške Zrele reči Lojzeta Kovačiča, leta 2009 izdane pri Beletrini.
Posebej plodno je bilo dolgoletno urejanje Zbranih del Edvarda Kocbeka, ki jih je pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU vestno izdajal še po smrti sourednika Andreja Inkreta (1943-2015). Leta 2008 je prejel Trubarjevo priznanje za prispevke k varovanju, ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine.
“Nobena reforma v razvoju človeštva ni docela odpravila prejšnje podobe,” je leta 2011 dejal v intervjuju za Primorske novice. “Ko so začeli tiskati knjige, je po Evropi zavladal strahovit strah, zaklepali so se v samostane, češ da so te črne črke hudičevo delo, ki ne bo obstalo. Podobno se je dogajalo pri pojavu pisalnega stroja, televizije, računalnika ... Mislim, da bodo starejše reči živele še naprej, res pa je, da se spreminjajo.”
