Steklo in dediščina
Dokaj velika in povsem urejena dvorana vaškega doma v Šembijah, stavbe nekdanje šole, ki od zunaj sicer ne obeta veliko, je minuli petek pokala po šivih. Dva domačina, Barbara Šenkinc in Ilija Martić sta na ogled postavila svoja dela.
ŠEMBIJE > Po treh letih od prve samostojne Martićeve razstave v Šembijah je dvorana vaškega doma bolj urejena in obenem zelo primerno likovno prizorišče.
Ilija Martić dobro leto predseduje Likovnemu društvu Franceta Pavlovca iz Ilirske Bistrice. Pred njim je društvo dolga leta vodil Rajko Kranjec. “Društvo je v zadnjih letih doživljalo rast, trenutno pa beležimo osip članstva. To delno pripisujem zamenjavi vodstva v društvu, članov pa je verjetno vse manj tudi zaradi vse težjega finančnega položaja. Lansko leto nam je občina dodelila mizernih 280 evrov, kar ni dovolj niti za obstoj, kaj šele za delovanje,” razmere v društvu opiše Martić. Na občnem zboru so sklenili, da bodo lahko včlanjeni le tisti slikarji, ki bodo plačali članarino. V društvu je utečena praksa, da letno pripravijo dve skupni razstavi in slikarsko kolonijo. “Če bomo hoteli kandidirati za občinska sredstva, bomo morali pripraviti razstavo v Domu na Vidmu, kar nas bo stalo več, kot dobimo od občine. Ravno zato nekateri člani predlagajo, da naj se odpovemo občinskemu denarju.” dodaja Martić.
S postavitvijo razstave vitražev mlade Barbare Šenkinc in olj na platnu njenega mentorja Ilije Martića je zaživela v zanimivi in privlačni likovni govorici obeh ljubiteljskih umetnikov. Da se na vasi, kjer se v kulturnem smislu kaj veliko ne dogaja, zbere ob likovni razstavi toliko ljudi, pa je vredno vse pozornosti in spoštovanja.
Barbara Šenkinc, medicinska sestra zaposlena v Kopru, kamor se dnevno vozi na delo, je na Ilijevo pobudo začela pred dobrim letom spoznavati umetnost spajanja stekla v tehniki tifani, in ga oblikovati v podobe, pa tudi v namizne svetilke in svetila. “Vse skupaj se je začelo z navadno šalo. Prvi vitraž iz petih koščkov stekla je bil angelček, ki sem ga podarila svoji mami. Čeprav sem se večkrat porezala, me je steklo takoj zasvojilo. Nastajali so novi in novi vitraži, vedno zahtevnejši, izdelani iz vse večjega števila koščkov stekla. Steklo me je tako prevzelo, da mi ni žal neprespanih noči,” je občinstvu predstavila svojo ljubezen do stekla Barbara. Ilija Martić, ki je najprej živel v Pivki, sedaj pa že trinajst let živi v Šembijah, je gradbenik in podjetnik po rodu doma iz Bosanskega Broda. Po preselitvi v Šembije se je pred nekaj leti vključil v ilirskobistriško likovno društvo Franceta Pavlovca in se v okviru društvenih razstav predstavil širšemu občinstvu.
Ko je ob odprtju razstave umetnostna zgodovinarka Polona Škodič predstavila oba razstavljavca, je o Iliji dejala: “Že od nekdaj je imel rad staro etnološko in kulturno dediščino, kar nenazadnje dokazuje njegovo prizadevanje za ohranitev 200 stare domačije v Šembijah. Ko je odkril v sebi slikarski talent, je začel najprej ustvarjati z akrilnimi barvami, ki so jih potem zamenjala olja. Kmalu je dosegel kakovostno raven v svojih delih, v zelo razgibanem motivnem področju. Na tej razstavi nas pozdravlja s priljubljenimi prizori dveh tematik: svetopisemskimi motivi in portreti, v katerih se je imenitno izkazal.”
TOMO ŠAJN
