Sto let kasneje burja še vedno nosi Kosovelove besede

Na Krasu, med burjo in rdečo zemljo, je odraščal fant, ki je v razpokanem svetu iskal človeka. Videl je vzpon fašizma, slutil katastrofe 20. stoletja in opozarjal, da napredek brez etike vodi v pogubo. Zato Kosovel ni le pesnik Krasa. Je pesnik nemira, upora in vprašanj, na katera še vedno nimamo odgovorov.

Sto let po njegovi smrti se zdi skoraj neverjetno, kako živ ostaja. Njegovi verzi niso postali muzejski eksponati. Še vedno opominjajo, da umetnost ni okras sveta, temveč njegova vest.

Danes, natanko sto let po dnevu, ko je 27. maja 1926 ugasnilo njegovo kratko, a osupljivo življenje, se bodo Kosovelu poklonili po vsej Primorski.

V njegovi rodni Sežani bo osrednji dogodek letošnjega Kosovelovega leta glasbeno-gledališka uprizoritev Daj mi besedo v režiji Jaše Kocelija. Predstava, nastala v koprodukciji Kosovelovega doma Sežana, Občine Sežana in Zavoda Paviljon, ne želi biti klasična proslava, temveč umetniško srečanje s pesnikom, ki še danes buri duhove. Besedilo je sestavljeno iz stotih drobcev njegovih pesmi, pisem in zapiskov, v ospredju pa bo mladi igralec Jaša Savnik, star prav toliko, kot je bil Kosovel ob smrti.

Tudi Nova Gorica bo današnji dan posvetila pesniku. Ob 17. uri bodo v Knjigarni kavarni Maks predstavili knjigo Ali vi še kaj pišete, zbirko pisem med Kosovelom in Fanico Obid - Mirjam. O knjigi bodo spregovorili sourednika Aleš Berger in Nela Malečkar, pridružila pa se jima bosta še Dušan Jelinčič in Tatjana Rojc.

Ob 18. uri bo sledilo predavanje Srečko Kosovel med evropskimi avantgardami, na katerem bo Kristina Pranjić osvetlila pesnikovo mesto med najdrznejšimi umetniškimi tokovi svojega časa in pokazala, zakaj njegove misli o krizi, razpadu sveta, ekologiji in odgovornosti umetnosti danes zvenijo skoraj preroško.

Večer se bo ob 20. uri nadaljeval v EPIC-u z dogodkom Človek-stroj bo uničen! in gledališko-poetskim performansom Manifest mehanikom v režiji Marka Čeha. Nastopili bodo pesniki in ustvarjalci, ki bodo dokazali, da Kosovelov ogenj ni ugasnil leta 1926, temveč še vedno preskakuje iz verza v verz, iz generacije v generacijo.

Sto let po smrti je Kosovel še vedno sodobnik. Morda zato, ker ni pisal o večnosti. Pisal je o človeku. Človek pa se, kljub vsem strojem, revolucijam in zaslonom, ni bistveno spremenil. Burja še vedno piha čez Kras. In Kosovelove besede še vedno letijo z njo.