Stojkovo in Skočirjevo potovanje k ženski
Razstavi, ki so ju minuli petek odprli v dveh razstaviščih Obalnih galerij, v koprski Meduzi in Loži, sta popolnoma različni in povsem samostojni. A vendar je fotografijam iz cikla Telo v igri, s katerim se predstavlja Tone Stojko ter postavitvi Slike Rudija Skočirja, moč najti skupni imenovalec.
KOPER> V središču zanimanja obeh je telo oziroma figura ženske: Stojka zanima akt, gibajoče se telo ter razkrivanje bistva ženske, Skočirjeve figure so statične, kot bi bile ustavljene v času razgrinjajo iskanje odgovorov o rojstvu in smrti, ljubezni in trpljenju, danosti in usodnosti.
10. maja 1974 je v galeriji Meduza Tone Stojko predstavil serijo črno-belih fotografij, naslovljenih Telo v igri. Po sedemintridesetih letih se vrača s serijo barvnih fotografij z enakim naslovom. Eden najvidnejših predstavnikov fotografskega medija pri nas je s svojim delom pustil pečat v različnih zvrsteh. Kot fotoreporter je v kolektivni spomin vtisnil številne podobe, med drugim aretacijo Janeza Janše, dokumentiral dogajanje v aferi JBTZ, desetdnevno vojno … Četrt stoletja je sooblikoval tednik Mladina, kjer je bil fotoreporter ter urednik fotografije, izjemen pa je tudi njegov portretni opus ter korpus gledališke fotografije, ki obsega več kot 300.000 fotografij, ob tem pa še več kot 1500 video posnetkov gledaliških in plesnih predstav.
“Krog je sklenjen, nirvana obstaja”
K neulovljivemu objektu, ženskemu telesu v gibanju, ki ga je vznemirjal že v zgodnjih 70. letih, se je Stojko začel vračati leta 2004. Ciklus, ki ga je prvič predstavil aprila letos v ljubljanski Jakopičevi galeriji, obsega 72 fotografij, zadnje pa nosijo letošnjo letnico. Objekt ostaja enak - gre za žensko telo oziroma akt, nove dimenzije fotografijam, ki nadgrajujejo delo, začeto leta 1974, pa daje barvna tehnika: sončna, mestoma ognjena in jarka svetloba veje iz njih. Na mesto obrisov, senc in ostrih prehodov med temnim in svetlim stopi razpršenost, v kateri je telo v svoji prisotnosti pravzaprav le še alegorija, skoraj prikazen. S fotografijo avtor v pričujočem ciklu ne beleži resničnosti, marveč zapisuje svojo osebno, poetično izpoved. “Stojko tako v fotografski medij vnaša gestualnost in abstrakcijo, razsežnosti, značilni za slikarstvo,” meni umetnostna zgodovinarka Marija Skočir, ki je zasnovala ljubljansko in koprsko postavitev ter dodaja, da Stojkove fotografije presegajo fizično pojavnost ter odpirajo dimenzijo eteričnega in duhovnega ženskega telesa. “Lahko bi rekli, da želijo izraziti bistvo ženske, ki pa ni zgolj fizično. Je neulovljivo, vsekakor pa ni omejeno na prijetno in estetsko. Mestoma je celo prvinsko, usodno, celo zverinsko.”
Stojko je z vrnitvijo v Meduzo, kot pravi, sklenil krog: “Vesel sem, da sem s to razstavo pripotoval nazaj na začetek. Zdaj sem ustvarjalno pomirjen: lahko še kaj naredim ali pa tudi ne. Zdaj vem, da je krog sklenjen in da nirvana obstaja.” Pot razstave Telo v igri, ki je nastala v sodelovanju Muzejev in galerij mesta Ljubljane ter Obalnih galerij, se bo po 18. septembru, ko se bo sklenila koprska postavitev, nadaljevala v Benetke, kjer bo na ogled v razstavišču A+A.
Rojenica, sojenica, srčna kraljica
Svojevrstno potovanje pa v letu, ko je njihov avtor praznoval 60. rojstni dan in obeležuje 35-letnico ustvarjanja, doživljajo dela primorskega slikarja, grafika in ilustratorja Rudija Skočirja. “Razstavna transverzala”, ki predstavlja različna obdobja in polja Skočirjeve ustvarjalnosti, se je začela januarja letos s predstavitvijo v njegovem rojstnem Kobaridu, nadaljevala v krajih, ki so odločilno zaznamovali njegovo življenjsko in ustvarjalno pot: Tolminu, Idriji, Novi Gorici, po koprski predstavitvi pa se bo sklenila jeseni v Ljubljani.
Skočirjeva ustvarjalnost je ne glede na medij, v katerem ustvarja, zaznamovana s figuraliko. Posebno mesto v njegovem slikarskem ustvarjanju pa v zadnjih dveh desetletjih zavzema ženska figura, ki se ji je začel posvečati že takoj po končani akademiji. Najprej so na njegovih platnih našli prostor ekspresivni akti, nato, še v “knapovskem” obdobju, Neveste, od leta 1994 pa je ustvaril več ciklov, kjer je nosilka pripovedi in izpovedi ženska figura.
Postavitev v Loži predstavlja izbor iz ciklov Srčna kraljica, Rojenice, Sojenice in Izgubljeni paradiž, in ponuja pregled osamosvajanja ženske figure v njegovem slikarstvu. Ženski na svojih platnih je Skočir namenjal različne vloge. In če je pri damah z igralnih kart, rojenicah in sojenicah čutiti skoraj temno usodnost, na platnih, kjer je upodobljena srčna kraljica, zažarijo vedrina, prikupnost in toplina. Platna iz tega cikla so opremljena z datacijo (29. 1. 1952) ter črko V, kar so elementi konkretne osebne identifikacije, slikar pa jih je posvetil ljubezni svojega življenja.
Zrejo skozi ozko nišo
Zanimivo je opazovati tudi umeščenost figure na platno: sloke, klimtovske figure z velikimi, široko razprtimi temnimi očmi, postajajo na novejših slikah vse bolj omejene, vse manj prostora imajo in v gledalca zrejo skozi ozko nišo. Kot je opozoril umetnostni zgodovinar Janez Kavčič, avtor besedila v katalogu, ki spremlja avtorjev jubilejni razstavni niz, je mogoče v najnovejšem Skočirjevem ciklu Izgubljeni paradiž, zaslutiti spremembo. Temu pritrjuje tudi avtor: “V Izgubljenem paradižu gre vsekakor za neko iskanje izhoda, nove poti. Običajno za približno dvajset slik naprej vem, kam bo šla moja izpoved. Zdaj me mika, da bi zaveso, skozi katero za zdaj k gledalcu stopa le ženska, dokončno zagrnil. V začetku sem se ukvarjal le z ženskimi akti, potem je prišel 'rudarski ciklus', kjer je imela osrednjo vlogo moška figura, čemur sta sledili skoraj dve desetletji, ko je na mojih platnih kraljevala ženska. Ta hip se poigravam z zamislijo, da bi moško in žensko figuro soočil. Da bi naredil ciklus, kjer bosta moška in ženska figura prestopili meje in se zlili v Eno.”
Skočirjeva razstava bo v Loži na ogled do 2. oktobra.
MAKSIMILJANA IPAVEC
