Stoletje slovenskega lutkarstva
Poezija je na Unescovem koledarju svetovnih dni dobila svoje mesto leta 1999, lutkarji z vsega sveta pa bodo letos praznovali dvanajstič po vrsti. V Narodnem muzeju v Ljubljani bodo nocoj odprli 100 let slovenske lutkovne umetnosti, v Sežani pa bo osrednja slovesnost ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela
KOPER, LJUBLJANA > O začetkih slovenskega lutkovnega gledališča imamo zelo natančne podatke: 22. decembra 1910, ob 21.15, je v dnevni sobi pri Filipo- vih, v Šturjah, slikar in fotograf Milan Klemenčič (1875-1957)uprizoril lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču.
Razstava 100 let slovenske lutkovne umetnosti, na kateri bo predstavljenih več kot 200 lutk, bo v Narodnem muzeju na ogled do 8. junija, nato pa bo potovala po svetu, najprej v Beograd, potem pa še v Bar, Kotor, Subotico, Novi Sad, Zagreb in Budimpešto.
Ta jubilej so pred dobrimi tremi leti v Ajdovščini polastili z nizom prireditev, ki so potekale vse leto, drevi pa bodo v Narodnem muzeju v Ljubljani odprli razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti. Edi Majaron in Agata Freyer sta jo zasnovala kronološko in tako posebej opozorila kako se je s časom spreminjala tudi estetika lutk. Freyerjeva meni, da gre pri slovenskih lutkah za izjemno, unikatno dediščino, s kakršno se ne more pohvaliti noben narod.
Avtorja razstave pa sta želela z izborom - razstavljenih je 200 lutk - poudariti izjemno močan pečat, ki so ga slovenskemu lutkarstvu dali likovni umetniki. Slikar je bil po izobrazbi tudi Milan Klemenčič, oče slovenskega umetniškega lutkovnega gledališča. Večkrat je poudaril, da so prav lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave. Po Klemenčiču se je lutkam posvečala še cela vrsta slovenskih likovnikov: med njimi tudi Tone Kralj, Marlenka Stupica, Matjaž Schmidt, Marija Lucija Stupica, Jože Tisnikar, Breda Varl, Silvan Omerzu in Jože Ciuha, po besedah avtorjev nestor slovenskega lutkarstva, ki bo drevišnjo razstavo tudi odprl.
Majaron meni, da je slovenska lutkovna umetnost ves čas slonela na izjemnih likovnih umetnikih, ki so jo razumeli kot posebno obliko likovne umetnosti - likovno dramaturgijo. Ob tem je poudaril,, da so bili nekateri od njih tudi tehnologi in so lutke izdelovali sami, spet drugi pa so jih le risali.
Likovna dramaturgija je po besedah Freyerjeve kompleksna likovna zvrst, ki od ustvarjalca zahteva najprej splošno znanje likovnih zakonitosti, poznavanje bistva gledališke kostumografije in scenografije, predvsem pa mora razumeti bistvo lutkovnega gledališča, ki nikakor ni pomanjšana oblika velike scene, ampak ima svoje zakonitosti nadrealnega, presenetljivega in zahteva prostorsko predstavljivost.
Lutko je označila kot metaforo, znak za scensko bitje, ki z likovnimi elementi gledalcu sugerira razumevanje svoje vloge v predstavi. Je idealni igralec, ki se, dobro tehnološko realiziran, ne izneveri ustvarjalčevih idej, saj je v vsem odsev oblikovane ustvarjalnosti v harmoniji z racionalnimi odločitvami.
MI, STA