Stoletnik, ki je zlezel skozi okno

LJUBLJANA> In prišel je tudi na lastni simpozij v klub Cankarjevega doma, četudi je večkrat izrazil nelagodje, češ da mora biti pisatelj ob taki priložnosti mrtev ali vsaj odsoten.

Od jutra pa vse do poznega popoldneva je iz prve vrste pozorno spremljal niz referatov, ki so ga na Mladinski knjigi poimenovali Pahoriana danes, povezovala pa sta ga urednik na Cankarjevi založbi Zdravko Duša in literarna zgodovinarka Tatjana Rojc. Slednja te dni piše Pahorjevo biografijo Tako sem živel, ki naj bi jo Mladinska knjiga natisnila do pisateljevega 100. rojstnega dne 26. avgusta, Duša pa bo referate s simpozija prav kmalu povezal v Pahorjev album.

Darilo za rojstni dan: Nobelova

Slepi fotograf in filozof Evgen Bavčar, ki je Pahorju utrl pot med francoske bralce, je v lucidni razčlembi pisateljevega opusa med drugim ugotovil, da je Trst za Pahorja nekakšna Itaka, v katero se vrača kakor Odisej. Zgodovinarka Marta Verginella je analizirala pisateljev odnos do telesa: Pahor vztrajno in natančno opisuje, kako so človeka v nacističnih lagerjih mučili, razžalili, razčlovečili. Literarna zgodovinarka Cristina Benussi je poudarila, da nas Pahor uči, kako se boriti z orožjem kulture, režiser Giorgio Pressburger, madžarski Jud, ki je kakor Pahor že zarana izkusil za Evropo pogubno “zanikanje drugega”, se kasneje udomačil v Trstu in se poročil z igralko Lidijo Kozlovič, pa je pisatelju z odra prostodušno sporočil: “Rad te imam!”

Pahorjev francoski založnik Pierre Guillaume de Roux je priznal, da je prevod Nekropole v njegovi domovini za uspeh potreboval kar pet let in bralce našel šele ob prevodu Spopada s pomladjo. “Že jutri pa bo na francoskih policah prevod Mesta v zalivu,” je še napovedal založnik, ki si želi, da bi jubilant za 100. rojstni dan prejel lepo darilo - Nobelovo nagrado za književnost.

O posledicah razvpitega Pahorjevega intervjuja z Edvardom Kocbekom je poročal disident Viktor Blažič, čigar pismo je prebrala hči Jasna.

Zamejski dvoboj

Nastopilo je še več poznavalcev Pahorjevega opusa, dvorano pa je najbolj razburkal njegov zamejski rojak, pesnik Miroslav Koštuta.V minulih šestdesetih letih je včasih hodil vštric s Pahorjem, včasih sta bila na nasprotnih bregovih, a nikoli ni zamrlo pesnikovo globoko spoštovanje do starejšega kolega. Pahor je pomemben pisatelj, ki mu je literarna zgodovina donedavna odmerila komaj kako vrstico v sicer debelih učbenikih. “Ko bi Boris Pahor živel samo devetdeset let, kar za človeka z njegovim križevim potom nikakor ne bi bilo malo, bi umrl v Italiji popolnoma neznan, v domovini pa domala tudi! Moral je zasloveti v Franciji in po svetu, da ga je nazadnje spoznal italijanski del rodnega mesta in v novi luči tudi dežela Kranjska,” je poudaril Košuta in se spomnil, kako je s tovariši ustanavljal revijo Jadro, kamor je mlada druščina povabila tudi občudovanega pisatelja Pahorja.

Košuta je šel zatem študirat v Ljubljano, kar ga je kakor druge sodelavce odtujilo od sodelovanja pri Jadru, reviji, ki je usahnila. Kasneje se je rodil znameniti Zaliv (1966-1990), revija, katere rojstvo Pahor “predstavlja v izkrivljeni luči, prirejeni po tem, kar je postala, daleč od tega, kar smo si zamislili vsaj nekateri med nami, ki smo ji botrovali”. Z leti so se od revije morali posloviti vsi mlajši sodelavci, ki so prej ali slej ugotovili, da je “v Zalivu gospodar in krmar en sam”.

Pahor in Košuta sta sprva še sodelovala po pošti in Pahor je med bivanjem v Ljubljani Košuto obiskal na njegovem domu, povabilo k vnovičnemu srečanju pa - tako Košuta - nepričakovano in precej grobo zavrnil.

Ob vrnitvi med Slovence v Trstu je Košuta najprej skušal “zgladiti odnose s Pahorjem in Rebulo, elitnima predstavnikoma skupnosti”, a ga je Pahor kmalu “odločno prosil”, naj ne objavi ne najbolj laskave kritike njegove knjige Skarabej v srcu. Košuta je opazil tudi, da je zveza Pahor-Rebula umetno ustvarjena: “Je le konstrukt za fasado. Gre za sočasen obstoj dveh osebnosti, dveh svetov, ki sta sicer dvakrat združila moči pri neuspelih porodih revij, povezalo pa ju je eno samo veliko dejanje - objava brošure Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, knjižice minimalnega formata, a epohalnega pomena.”

Pahor je “koncentrat življenjske energije in resnični pričevalec 20. stoletja”, ki ga njegovi prijatelji in znanci razumejo in sprejemajo, z njim pa se seveda ne morejo zmeraj strinjati, je sklenil Košuta, Pahor pa je bliskovito vstal in mu odgovoril: “Govoriš o ločitvi sodelavcev Zaliva. Poudariti je treba, da sem v četrti številki revije začel diskusijo z Edvardom Kardeljem, kar je bilo takrat nedopustno. Mladi se niso strinjali z mano in pri reviji sem ostal sam.”

Košuta se ni umaknil: “Ampak vsi nismo odpadli naenkrat, temveč smo odpadali postopoma, iz številke v številko.”

Pahor ni zaostril polemike, marveč se raje zahvalil za simpozij in spregovoril o tistem, kar ga najbolj žge: “Slovenska država je tako na tleh, kakor ni bila še nikoli, niti za časa prve in druge Jugoslavije. Imamo boj levičarjev in desničarjev, delita nas domobranstvo in komunizem, pri nas vlada velikanska žalost in smo tako uboge reve, da se tega niti ne zavedamo. Ne vem, kaj bo Evropa naredila z nami. Dobro ve, kaj se dogaja v Sloveniji, a če nam bo ona pomagala, lastne države ne bomo več imeli v svojih rokah. Odvisni bomo. Danes govorimo o Borisu Pahorju, Borisu Pahorju in Borisu Pahorju, a Boris Pahor ni nič v primerjavi z vprašanjem vodenja države.”

ANDRAŽ GOMBAČ