Stonewood na Robidišču
Prejšnji teden je Robidišče postalo Stonewood. V vasici na robu Breginjskega kota so pripravili delavnico za študente, ki se učijo obdelovanja kamna in lesa. Udeleženci pravijo, da so se tako naučili veliko več kot v učilnici, in kar je še pomembneje, več so tudi sodelovali med seboj.
ROBIDIŠČE>“Kamen + les > vas” so na leseno tablo izdolbli udeleženci delavnice Stonewood 2012. Študentje kamnoseške smeri Višje strokovne šole iz Sežane in restavratorske smeri Višje strokovne šole iz Maribora so v najzahodnejšo slovensko vas prišli na povabilo obeh omenjenih šol, sekcije Ohranimo Robidišče Kulturnega društva Stol Breginj in ob dobrodošli podpori Občine Kobarid.
Ideja delavnice je bila, kot sta povedala mentorja sežanske višje šole Anton Marn in Damjan Švara, popeljati študente čez celovit proces tradicionalnega oblikovanja v kamnu in lesu ter jih seznaniti z možnostmi kombinirane uporabe materialov.
Ključ? Branje prostora
“Začeli smo tako, da smo šli poiskat, “ubrat” kamen tja, od koder so ga pridobivali domačini, potem smo razklali kamnite bloke, jih izravnavali in šele nato začeli z oblikovanjem določenega izdelka,” je povedal mentor, kipar Damjan Švara. Vzporedno so študenti spoznavali kontekst prostora, v katerem so se znašli, torej geomorfološke, zgodovinske, krajinske, arhitekturne in oblikovalske značilnosti kraja, Breginjskega kota ali širše Benečije.
“Poslali smo jih s svinčnikom, papirjem, fotoaparatom po vasi, kajti branje prostora je ključ za oblikovalce,” je prepričan mentor, arhitekt Anton Marn. “Kmalu smo spoznali, da so v vasi bili vrhunski kamnoseški mojstri, tudi arhitektura s tipičnimi portali, stebri, okni, stopnicami, ganki in tlakovanjem je zelo zanimiva.”
Študentje so v času enotedenskega bivanja imeli priložnost spoznati domačine, ki so jim pripovedovali o bivanju v vasi nekoč in danes, priložnost pa so imeli slišati tudi predavanja domačih strokovnjakov. Med njimi so bili Renzo Rucli, zamejski arhitekt, ki je sodeloval pri popotresni obnovi Benečije, dr. Primož Pipan, ki je doktoriral iz primerjave popotresne obnove v Posočju in v Benečiji, geograf Simon Škvor ter Augustin Garcia Benito iz Escuela de Arte v Oviedu, ki je prišel v okviru izmenjave Erasmus ter z veliko izkušnjami pri obnovi starih vaških jeder. “Neverjetno koliko imamo skupnega, od kuhinje do dediščine, tudi črni konj, ki ga vidim, tu je prav takšen kot pri nas. V Robidišču vidim idealno simbiozo, ljubezen med kamnom in lesom. A vse skupaj, hiše, materiali, živali, okolje živijo skupaj in imajo isto dušo . Zato je pri obnovi pomembno, da se ne lotimo obnavljati le enega elementa, ampak da se pogleda celotno okolje skupaj. To je zelo pomembno,” je dejal gost iz Asturije.
V Robidišče, ki so ga še leta po potresu imenovali “vas na robu smrti” ali “pozabljena vas” in “vas, ki ne sme umreti”, danes kaže poživljajoč obraz.
V vasi je živih približno 14 hiš, pove dr. Staša Mesec, gonilna sila sekcije Ohranimo Robidišče, ki smo jo srečali na domačiji Škvor, na kateri je bila bazaštudentske delavnice: “Čez zimo nas je sicer manj v vasi, a nas je veliko tistih, ki nam je do tega, da Robidišče živi.”
Marsikaj so izdelali
S takšnimi delavnicami, kot je bila pričujoča, je vas gotovo zaživela, marsikaj pa se je tudi postorilo. Štajerska “lesarska” skupina je, kot nam je povedal mentor Zlatko Jesenik, odkrivala stare lesene predmete, obnovili pa so tudi predmete iz črne kuhinje. Med njimi je bila tudi zibelka, pa skrinje, klopi, omare; vaščan Rudi jih je naučil plesti iz leskovih vej, skupaj s skupino “kamnarjev” so izdelali klopco za vaščane ter turistične spominke. V kamnite bloke so vklesali hišna imena, ki jih bodo vgradili na pročelja - med njimi smo prebrali Pr Tonjavih, Wančni, Pr Lojzu, MarjancinniI uštinni, Pavlnovi, Ložančevi, Matevževi ..., kar je lep obet za prihodnost vasi. KLAVDIJA FIGELJ
