Štoparju že sledi obiskovalec

Sploh če ga primerjamo z drugimi iz generacije - povečini so bodisi že pri Jimiju in Janis bodisi še migajo in vsakih nekaj let objavijo kaj novega, a na koncertih praviloma nizajo največje uspešnice in brezsramno zadovoljujejo široke množice.

Young sodi med peščico tistih, ki še plovejo naprej, četudi na zelo majavi barkači. Njegov opus namreč ni majhen in skrbno izbrušen, marveč ogromen in neuravnotežen. Divje niha sem in tja, v njem najdemo vse mogoče, od mojstrovin do polizdelkov. Zlasti pa je jasno, da imamo opravka z umetnikom, ne zabavljačem - uboga svojo muzo, ne okusa občinstva.

Vse našteto se oglaša tudi na njegovem že 39. studijskem albumu The Visitor, ki je izšel sočasno z odprtjem kantavtorjeve spletne arhivske zakladnice in ki sledi prav tako letos izdanemu albumu Hitchhiker, posnetemu že pred 41 leti.

Povsem drugačna, ne tako konsistentna kot stari Štopar, je nova plošča Obiskovalec. Na njej se zvrstijo tako angažirane kakor intimne skladbe, gromke električne in nežne akustične, dolge in kratke.

Protestno intonacijo da uvodna Already Great. Kakor je z albumom Living with War leta 2006 ognjevito napadel Georgea Busha ml., tako se zdaj loteva Donalda Trumpa in njegovega slogana “naredimo Ameriko spet veliko”. Ne, poje Young, Amerika je že velika. Pove, da jo ima kot Kanadčan preprosto rad, v skoraj pol stoletja, kolikor živi v Kaliforniji, je vzljubil ameriško svobodo in ne more požreti gradnje zidov in fašistoidne plati ZDA, o čemer prepeva v refrenu, pospremljen z bendom Promise of the Real. Ta očitno postaja njegov stalni in vse bolj nadomešča legendarno skupino Crazy Horse. Mlada zasedba, ki jo vodi Lukas Nelson, sin country ikone Willieja Nelsona, Younga glasno podpre pri krepkejših pesmih in se zna pritajiti pri tišjih, tako da ne ovira mojstra. Z njim se mladci zanimivo ujamejo tudi v pesmi Fly By Night Deal, v kateri prepevajo harmonije, medtem ko Young že skoraj rapersko jezno in odsekano nasprotuje gradnji naftovoda v Severni Dakoti, kakor že na lanskem albumu Peace Trail.

Umetnik je najšibkejši, kadar agitira in metafore nadomesti z napotki, kar Young počne v Stand Tall (postavite se za planet, naj živi zemlja, skupaj bomo zmogli ...) ali himnični, s 56-članskim orkestrom posneti Children of Destiny (smo proti orožju in vladavini denarja, varujemo naravo in vrednote, za prihajajoče rodove ...). Za angažirano in užitno himno, dostojno naslednico Youngove Rockin' in the Free World, se je treba bolj potruditi.

Veliko bolje zazvenijo akustična Almost Always, v katero je prikupno vtkan rif starejše Unknown Legend z albuma Harvest Moon (1992), pa žvižgajoča Change of Heart in še ena protitrumpovska, When Bad Got Good. Največje presenečenje pa je netipična Carnival. V njej se waitsovska kabarejskost prepleta z dylanovsko epskostjo, santanovska kitara pa s tolkali in drugimi glasbili. Young z nenavadno nizkim, zamolklim, zloveščim glasom debelih osem minut plete neoprijemljivo štorijo iz cirkuškega življenja, megleno in privlačno.

Še dve minuti daljša je sklepna akustična Forever, ležeren sprehod po zemlji, ki je “kakor cerkev brez duhovnika”. Lepo je, da si kdo še vzame čas in da se med nami oglasi kaka pesem, ki noče postati uspešnica in triumfirati na radijskih valovih. Tudi to je protest. In upor.