Štorije iz gledališča: skrivnostni gospod

Gledališče je nekakšno križišče, (tro)meja med resničnostjo, fantazijo in iluzijo. Skratka, prostor, ki vzbuja radovednost, čarobnost, lahko pa tudi straši, celo zbuja odpore …

Pred letom dni sem na Festivalu Gotropolis organiziral in vodil projekt Karavana, interaktivni sprehod skozi zgodovinske in mitske zgodbe, po katerih so poimenovane ulice obeh obmejnih mest - Nove Gorice in Gorice. S sprehajalci smo se napotili po ulicah, na katerih smo s soustvarjalci sprehajalcem pripravili manjše “gledališke” intervencije, ki so počasi brisale mejo med resničnostjo ulic in novo nastajajočim pogledom nanje.

V spomin se mi je vtisnil dogodek, ko smo se vzpenjali po Sončni ulici, ki vodi k samostanu Kostanjevica. Šli smo proti grobnici francoskega kralja Karla X., Burbona, in domišljijo sprehajalcev sem ravno polnil z zgodbo o žirafi, ki jo je Karel X. prejel kot diplomatsko darilo egipčanskega kralja - šele tretji žirafi v Evropi v vsej zgodovini. Eden od soustvarjalcev v skupini je nosil velikanski vrat žirafe, štiri metre visoko lutko, ki je sama po sebi v resničnost vnašala občutje nevsakdanjosti. (Žirafa je zaščitni znak Festivala Gotropolis in spreminjanja pogleda na resničnost, poimenovano “žirafikacija”.)

V tem se je mimo nas naključno sprehodil moški, star približno 70 let, v nadvse izbrani obleki, redkih tankih rdečih las, malce preveč prepoten po obrazu, a prijetno odišavljen, z nadvse lično sprehajalno palico. Njegov korak je bil eleganten, tak, ki je vzbujal asociacije o nekem drugem času, neki drugi družbeni kategoriji ljudi - aristokraciji … Mož se je v enakomernem gibanju, ki ga skupina sprehajalcev ni niti malo zmotila, sprehodil “skozi” nas. Vsem nam je zastal dih. Meni, ker mi je njegova pojavnost, po vseh intervencijah, ki sem jih pripravil pred tem, pomenila vmešavanje življenja v dogodek, kot da bi življenje samo hotelo dodati svoj pečat k našemu gledališčenju realnosti. Sprehajalci so bili prepričani, da je gospod seveda igralec, ki sem ga oblekel v gledališkem fundusu in da je njegov mimohod del režije, nova intervencija. Povedal sem jim, da ni, a mi niso povsem verjeli.

Kdo je bil ta skrivnostni gospod, ki nas je s svojo pojavnostjo začaral? Tega verjetno ne bom nikoli izvedel, ne vem niti, če bi si želel … V moji domišljiji ostaja kot potomec katere od vej Burbonov, ki se je tistega sončnega dne odločil obiskati grobnico slavnega prednika.

* Miha Nemec bo kot Oče v januarski prvi slovenski uprizoritvi Pasolinijevega Ubesedovanja nastopil v osrednji vlogi.