Štorije iz gledališča: Tour de Molière

Zastor se odpre, z Jožetom sva vsak na svojem kolesu, pritrjenem na odrski rampi. Pred nama je deset minut dinamičnega dialoga v verzih, ki ga morava izpeljati med kolesarjenjem v hrib, spustom v dolino in nato še naprej po ravnem, s pogledom zazrta v publiko. Predstava čudovito gladko steče. Frekvenca, brzina in ritem tako besed kot obratov pedalov se stopnjujejo, replike se krešejo, suvereno drviva v občinstvo - brez treme, ki tako rada zasmodi premiero. Doseževa vrh in pod nama se odpre gledališka dolina. Nenadoma pa nama zmanjka besed. V glavi se razprostre en velikanski prazen pašnik, ki ga črna luknja - z nama vred - posesa vase. In ko se v obupu prvič zazreva drug drugemu v oči, so te kot kokeršpanjelove: “Lost in space!”

Jože, igralec z mnogo več izkušnjami, končno skoči s kolesa in stopi k šepetalki Nadji Fišer. S hrbtom obrnjen proti publiki si odpne šlic, kot da ga tišči … skozi zobe pa iztisne: “Nadja, tekst!” Šepetalka obstrmi v svoji svečani premierski opravi, saj ni niti najmanj pričakovala takšnega intimnega obiska! Medtem ko Jože “lula” v šepetalkino temo, mene na odrski rampi prime “na veliko potrebo”, zato začnem pritiskati pedala tako divje, da bi zagotovo zmagal na kronometru Tour de Molière. Seveda se kmalu poberemo. Nadja najde repliko, jo vrže Jožetu v šlic, on pa meni v podivjano kolesje.

Abonenti menda sploh niso opazili najine stiske, režiser Dušan Jovanović naju je po premieri pohvalil: “Super, genialno, to mor'te obdržat!” Jaz pa sem si sam pri sebi rekel: “Vrag te pocitraj, tebe in teater! Ta improvizacija me bo stala par dni življenja!”

Danes mislim drugače: le kaj je bilo to proti večnosti?! Vsi trije moji dragi soustvarjalci te zgodbe so na žalost pokojni, a v tej anekdoti ostajajo živi.