Stran neba, ki postaja vidna

KROMBERK > Simpozij Staroverstvo - staro védenje, novi izzivi interdisciplinarnih znanosti je na gradu Kromberk v petek in soboto zbral 20 predavateljev z različnih znanstvenih področij. Petek je bil namenjen referatom, sobota pa alternativnim, sodobnim pogledom na raziskovanje naše dediščine.

Dogodek je pritegnil veliko obiskovalcev, kar je morda nenavadno za znanstveni simpozij, a pričakovano za staroverstvo, ki je tema dveh med najbolj obiskanimi razstavami Goriškega muzeja. Kustosinja Darja Skrt, ki z zbiralcem Pavlom Medveščkom pet let hodi po poti razkrivanja bogate zbirke predmetov in zgodb, je zadovoljna. “Ko sva s Pavlom Medveščkom leta 2012 začela sodelovati, nisva slutila, kam naju peljejo poti nesnovne dediščine naših prednikov. Številni zapiski, kamni in kamenčki, obkroženi z zgodbami, in redki pravi predmeti, shranjeni po vsej Medveščkovi hiši, so ob stiku z muzejskim delom začenjali dobivati novo vrednost in sporočilnost. Nesnovni del tega bogastva je počasi začenjal pronicati v svetlobo sedanje stvarnosti,” razmišlja Skrtova, ki je z Medveščkom postavila dve razstavi. A delo s tem še zdaleč ni končano.

Pavel Medvešček je zbrano gradivo predstavil v treh knjigah: Na rdečem oblaku vinograd rase, Skrivnost in svetost kamna ter Let v lunino senco, skupaj s fotografom Rafaelom Podobnikom. Ko se je iztekla doba zaprisežene klavzule molka, ki jo je Medvešček dal Janezu Strgarju, se je odprla pot za četrto knjigo Iz nevidne strani neba, ki jo je ZRC SAZU izdal leta 2015. V Goriškem muzeju so po uspešni prvi razstavi na gradu Kromberk in izdaji obsežnega kataloga pripravili že drugo v vili Bartolomei.

Odprta vrata

Na plakatu za drugo, pa tudi za simpozij, so vrata dehnarja, v staroverskem izročilu modreca in voditelja skupnosti. Ta vrata, razmišlja Skrtova, “niso samo simbolni element, so stvarna danost, saj so se z njimi začela odpirati nova obzorja na različnih področjih, tako strokovnih kot osebnih. Nova revizija je zahtevala od nas več kot le pridno razstavljanje in popisovanje predmetov. Zahtevala je, da tudi mi sežemo onkraj ustaljenosti, determiniranosti in normativnosti, ki se zdijo kot za večno zacementirane v našem času in prostoru.”

Arheologinja in etnologinja Katja Hrobat Virgolet je pritrdila potrebi po zamenjavi perspektive tudi v znanosti. Sodobna antropologija in etnologija, ki se odrekata ljudskemu izročilu in se predvsem osredotočata na sodobne fenomene, včasih preprosto ne najdeta stika z izročilom in njegovimi nosilci. Objektivnost in distanca kot znanstveni načeli pri razkrivanju nekaterih segmentov dediščine preprosto ne delujeta, saj ljudje zaupajo le enemu od svojih. Tako kot so zaupali Medveščku. “Ko sem prav po Medveščkovih podatkih v kraški vasi iskala kamnito znamenje, 'babo', mi je niso pokazali. In zakaj bi mi jo? Etnologinji, ki je prišla iz mesta in nato odšla?” se je vprašala.

Na simpoziju so poleg omenjenih v besedilu nastopili še Adrijana Perkon, Teja Gerbec in Robert Devetak, ki so orisali geografske, arheološke in gospodarske ter socialne značilnosti območja, na katerem je Medvešček zbiral podatke, Aleksander Panjek in Cirila Toplak, ki sta govorila o vzporedni resničnosti ter političnih vidikih staroselstva. Jože Magdič je predaval o psihologiji velike matere, Nejc Petrič o svetih mestih in Jože Munih o megalitskih svetiščih. Rafael Podobnik je predstavil kultna mesta v soteskah Doblarca in Lepenke, Marko Pogačnik je govoril o svetih krajih, Franc Šturm pa o specifičnem mitološkem vidiku Medveščkovega gradiva: nikrmani.

Vzporedna resničnost

Beseda izziv v naslovu simpozija je torej pravšnja. Poiskati sledove ljudi, ki so živeli z naravo, poznali skrivnosti starodavnih obredov in energijskih poti ter svojo modrost ohranjali pod površino prevladujočih religij, političnih in ideoloških sistemov, zahteva drugačen, horizontalni pogled na zgodovino. Vstop v “vzporedno resničnost”, ki ni nič manj otipljiva od tradicionalne zgodovinske pripovedi o vojakih in vladarjih.

Črno-beli racionalistični pristop pri tem ne deluje, treba je vklopiti občutek za miselne in komunikacijske odtenke. Andrej Pleterski, urednik knjige Z nevidne strani neba, je opozori , da je bil odnos med Medveščkom in njegovimi pripovedovalci oseben. Da so mu podatke dajali premišljeno, ga preizkušali, tu pa tam namerno zavajali ali mu prikrivali del izročila. Ob razpravi o tem, zakaj je v gradivu tako malo ženskega elementa, sicer močno prisotnega v starodavnem mitičnem izročilu, je Pleterski pripomnil: “Ker je podatke zbiral moški, so moški veliko bolj sproščeno govorili z njim. Če bi bil Medvešček ženska, bi bila podoba staroverstva popolnoma drugačna.”

Staro za novo dobo?

Dejstvo je, da Medveščkovo gradivo v marsikaterem bralcu in obiskovalcu razstave prebudi vibracije znanega, a že skoraj pozabljenega. “Znanstveniki so do gradiva skeptični tudi, ker mu očitajo, da vzpodbuja avtohtonistične teze. Da nas torej nagovarja v času, ko iščemo novo identiteto, za katero raje ne bi videli, da bi bila slovanska in krščanska,” priznava Hrobatova. A opozarja: več praznega prostora bo puščala znanost, bolj se bodo množile interpretacije staroverstva, ki so ideološko manipulativne in nedosledne.

V vsakem primeru Medveščkovo delo, ki se vse bolj uveljavlja v nacionalnem prostoru in ga morda kmalu čaka tudi mednarodna prepoznavnost, nagovarja ljudi v civilizacijsko pomenljivem trenutku. Kot razmišlja Tomaž Rauch, glasbenik, ki je oživil staroversko piščal kabrco: “Ne zdi se mi naključno, da je prišel čas, ko smo začeli o tem govoriti, ker je to povezano z vsem razvojem naše civilizacije in kulture. Prek teorije relativnosti in kvantne fizike se je meja med fiziko in metafiziko začela odpirati. Zdi se mi, da smo zdaj na začetku. Stvari se bodo same razvile, kot se bodo, in mi bomo kvečjemu pomagali odškrniti ta vrata.”

VESNA HUMAR

Izvrstna keramičarka Alenka Gololičič je na simpoziju predstavila kopije staroverske piščali kabrce, ki jih tudi prodaja.