Strašni volk in še rdeča zvezda
Nemogoče je prešteti vse, ki sta jim pravljičarka Svetlana Makarovič in ilustratorka Jelka Reichman obogatili in ozaljšali otroštvo. Umetnicama, ki sta letos dopolnili 80 let, so pred dnevi zaploskali v ljubljanski knjigarni Konzorcij, kjer so poleg njunih knjig predstavili še slikanico, pri kateri spet sodelujeta prav tako izvrstna Andrej Rozman Roza in Zvonko Čoh.
LJUBLJANA > Jubileje tovrstnih umetnikov je kajpada najbolje praznovati s knjigami, je poudarila Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi. Svetlana Makarovič se je letos med bralce vrnila s ponatisi več pravljic, od Pekarne Mišmaš in Sapramiške do Korenčkovega palčka in Kosovirjev na leteči žlici, Jelko Reichman pa so na založbi že spomladi počastili z antologijo Rasla je Jelka; v njej so zbrana besedila, ki jim je ilustratorka dala obraz, od Kettejeve pravljice Šivilja in škarjice do neumrljivih zgodb in pesmi pokojnega Kajetana Koviča Maček Muri, Moj prijatelj Piki Jakob, Zlata ladja ...
Dobri in hudobni
V Konzorciju sta umetnici dobili vsaka svoj šopek in skupno rojstnodnevno torto, bralci pa novi knjigi. Ko je Svetlana Makarovič na istem kraju predlani predstavljala Medeno pravljico, je na tiskovni konferenci tik ob njej sedel Peter Škerl in jo navdušil z ilustracijami za Butalce. Zaželela si je, da bi s svojim mojstrstvom obogatil še katero od njenih pravljic - in dve leti pozneje sta spet sedela v isti knjigarni, tokrat ob skupni knjigi. Pravljico Potepuh in nočna lučka je ob prvem natisu leta 1977 ilustriral Marijan Amalietti, pred petimi leti pa je v antologiji Zlata mačja preja izšla še z ilustracijami Kaje Kosmač.
Škerl je pri ustvarjanju novih podob združil koncepta, uglašena s pripovedjo - potepuha, ki najde odvrženo lučko, je upodobil bolj realistično, nadrealistično pa nenavadne zgodbice, ki jih potepuhu pripoveduje lučka. “Skušal sem vplesti tudi tisto, kar je tako Svetlanino kakor moje,” je prikimal Škerl. “Tudi mene boli, da je družba vse bolj sovražna do drugačnih. Potepuhi pa so mi všeč kot ljudje s karakterjem.”
Pravljičarka je dočakala Škerlove ilustracije, želja pa se je izpolnila tudi njeni vrstnici. Jelka Reichman se že dolgo pozna s Svetlano Makarovič, a z njo kaj dosti ni sodelovala, zato je zdaj s toliko večjim veseljem ilustrirala manj znano pravljico, naslova pa do konca ni razkrila ne avtorici ne urednici. “Svetlana je dobra, a se rada kaže kot zelo žleht. V Strašnem volku me je nagovorila z otroško nepokvarjenostjo, ki razoroži tudi volka, ga spravi v zadrego,” je dejala ilustratorka.
“To sta zelo različni slikanici,” je dodala Svetlana Makarovič. “Strašni volk je ljubezniv, kot je Jekla ljubezniv človek, Potepuh in nočna lučka pa je žleht. Kajti Škerl in jaz sva Luciferja. Lucifer je tisti, ki nosi luč, včasih pa povzroči tudi kak požar. Med drugim je hudobija v današnjih časih narisati potepuhu na kapo rdečo zvezdo. Zakaj pa nisi križa narisal?” se je zasukala k ilustratorju, ki se je samo namuznil.
Ljubezen je tu, ob tebi
Med otroki se je že lepo prijela tudi pravljica O začaranem žabcu, ki jo je Andrej Rozman Roza pred leti objavil v Cicibanu in zatem še v antologiji Predpravljice in popovedke, vendar opremljeno s samo eno ilustracijo - seveda je zanjo poskrbel njegov stalni sodelavec Zvonko Čoh, ki je tokrat nadaljeval in dokončal delo.
Glavni v zgodbi je žabec Žan, ki se ga dotakne - pravljica. Nekega dne ob ribniku, v katerem živi, babica vnučki pripoveduje pravljico o princu, začaranem v žabo. Tudi žabec si začne domišljati, da je začarani princ, in odtlej vse dneve samo še čaka princeso, ki ga bo odčarala s poljubom. Modri žabon mu namigne, da je morda tudi princesa začarana v žabo ... In nesojeni princ naposled uzre srečo, iz žabje perspektive.
“Zgodbica mi je zelo všeč, kakor tudi druge Rozine,” je dejal Čoh. “Ker je zgodbica fajn, morajo biti take tudi ilustracije. Potrudil sem se po svojih močeh, največ težav pa sem imel z vodo. Slikanje vode še zdaleč ni enostavno, zato je včasih videti kakor kakšna kaša. Pomembne so tudi barve, ki jih je bilo doslej na mojih ilustracijah morda premalo. To bom skušal popraviti.”
Čohove ilustracije spremljajo tudi novo knjigo Kje so tiste rožice, v katero je urednica Metka Pušenjak uvrstila ducat slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi, besedila pa spremljajo notni zapisi in priložen je še cede, na katerem zapoje otroški pevski zbor OŠ Majde Vrhovnik iz Ljubljane pod vodstvom Polone Guček Skrbinek in ob spremljavi pianista Mitje Reichenberga.
