Striček Vanja: hrepeneče sodoben

Kultura
, posodobljeno:

“Čehov, kot ga še niste videli,” vabijo na Strička Vanjo, klasiko Antona Pavloviča Čehova, v Slovenskem stalnem gledališču Trst. Osrednjo predstavo sezone so zaupali priznanemu režiserju Ivici Buljanu, ki je z njo želel spregovoriti o našem času.

Ivica Buljan: “Smo očividci izginjanja industrijske, socialne Evrope, tako da smo v podobno negotovem štartnem položaju, kot so bili junaki Čehova pred oktobrsko revolucijo.”
Ivica Buljan: “Smo očividci izginjanja industrijske, socialne Evrope, tako da smo v podobno negotovem štartnem položaju, kot so bili junaki Čehova pred oktobrsko revolucijo.”Maja Pertič Gombač

TRST > Ivica Buljan je k sodelovanju zato povabil Nejca Gazvodo (1985), režiserja in literata, “glasnika svoje generacije”, in ga prosil, naj temeljna vprašanja klasike prestavi v današnji čas.

Gledališče ima vedno možnost izbirati klasična besedila, a mene in ekipo, s katero sodelujem, vedno zanima čas, v katerem živimo. Zato bi se težko videl v položaju, ko bi moral rekonstruirati rusko občutenje sveta iz konca 19. stoletja. S tem seveda ne pravim, da to ni mogoče, a se mi zdi, da je v tem trenutku pomembneje videti, v kakšne smeri je krenilo človeštvo od tistega časa do danes, o čemer pravzaprav igra spregovori. Astrov se denimo ves čas sprašuje, kako bodo ljudje gledali čez dvesto let na nesreče ljudi tistega časa. Pravzaprav živimo enake nesreče kot ljudje pred 100 leti, le vrstni res frustracij je drugačen,” pravi Ivica Buljan, ki je v Trstu leta 2007 postavil na oder uspešnico Svinjak PierPaola Pasolinija, lani pa v koprodukciji s SNG Drama HandkejevŠe vedno vihar.

“Smo očividci izginjanja industrijske, socialne Evrope, tako da smo v podobno negotovem štartnem položaju, kot so bili junaki Čehova pred oktobrsko revolucijo.”

Kot poudarja, je Striček Vanja v opusu znamenitega ruskega klasika najsodobnejša drama: “Takrat se je napovedoval konec dolgega obdobja, v katerem je bila Rusija kmečka država, in v klasičnem Stričku Vanji nastopajo predstavniki sveta, ki je takrat začel izginjati. In to je močna povezava z današnjim časom, ko smo vsi očividci izginjanja industrijske, socialne Evrope, tako da smo v podobno negotovem štartnem položaju, kot so bili junaki Čehova pred oktobrsko revolucijo.”

Prepričan je, da sodobnost nove postavitve zagotavlja tudi izbira Nejca Gazvode, ki besedila ni zgolj adaptiral, temveč po motivih iz izvirnika napisal svoje avtorsko delo. Gazvoda, ki ga najbolj poznamo kot avtorja filmske uspešnice Izlet, je z Ivico Buljanom in Robertom Waltlom, tokratnim gostujočim igralcem v naslovni vlogi in direktorjem ljubljanskega Mini teatra, že sodeloval, saj je lani v njunem gledališču uprizoril svoj gledališki prvenec Divjad. Gazvoda nam je v včerajšnjem telefonskem pogovoru zaupal, da se je novega izziva razveselil in je nad celotnim projektom navdušen: “Kakorkoli posežeš v Čehova, si gotovo lahko takoj tarča kritik, a v dramo sem resnično vložil veliko razmisleka in dela. Ohranil sem nekatere njene bistvene prvine, vendar jo obenem naredil tako drugačno in svežo, da jo lahko štejem kot avtorski projekt, ki mi je zelo pri srcu.”

In kakšen je njegov Striček Vanja? “Zdi se mi, da enako hrepeneč, nerazumljen in osamljen kakor so vsi ostali liki, obenem pa je definitivno človek 21. stoletja. Moj Striček Vanja je drznejši in se mu odločno pozna dvajseto stoletje in vse težave današnjika. Znotraj je tudi nov lik, ki deluje kot njegov alterego, in zdi se mi, da je on največji presežek in najzanimivejša stvar drame. Režija Ivice Buljana pa bo gotovo dodala še dodatno dimenzijo,” pravi Gazvoda, ki meni, da predstava nagovarja prav vse generacije. “Gre za večne težave hrepenenja, pobega, iskanja boljšega življenja, ujetosti v svoje okolje, ki se mi zdijo še bolj aktualne, kot so bile pred kakim desetletjem, ko je bilo videti, da kakršenkoli način življenja si boš izbral, ta leži pred teboj, le skloniti se moraš. Sedaj pa smo sklonjeni že tako dolgo, da nas hrbti že bolijo,” še pove Gazvoda, ki se veseli drevišnje premiere.

Dramo, ki jo je v SSG v osemdesetih režiral Dušan Jovanović, posebej zaznamuje tudi scenografija Aleksandra Denića - gledalci bodo spremljali predstavo na odru, kjer je osrednje prizorišče letna kuhinja -, poleg Waltla v naslovni vlogi pa igra tudi ves tržaški ansambel. Posamezne prizore, ki z ostrimi prekinitvami in kratko dolžino spominjajo na dinamične filmske sekvence poudarjata tako glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja kakor luči dvojca Son:DA.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Striček Vanja: hrepeneče sodoben
Maja Pertič Gombač
Striček Vanja: hrepeneče sodoben
Maja Pertič Gombač
Striček Vanja: hrepeneče sodoben
Maja Pertič Gombač