Stvari ti kar padejo na glavo

NOVA GORICA > Milan Petek Levokov je gotovo eden bolj plodovitih goriških avtorjev, čeprav po rodu iz Velike Nedelje pri Ormožu. A pisati je začel, ko se je leta 1986 preselil v Novo Gorico. Pisati na krilih novega, mladega, optimističnega in perspektivnega mesta. “Danes mesto ni več tako,” ugotavlja.

Petkov opus je širok, vsebinsko, tematsko in žanrsko pester, polovico je knjig za otroke, polovico proze, poezije, kratkih zgodb za odrasle, med tem je precej humornih in satiričnih besedil, med njimi tudi pričujoči Živalski parlament, humoreske in satire (Založništvo Jutro). Kot v spremni besedi piše Maja Novak, Petek v njem obravnava celo paleto vsebin, od banalnega vsakdana, (navidezne) puščobe prebivanja v zaspanih blokovskih naseljih, (ozdravljivi) naveličanosti v dolgi zakonski zvezi, (dokazani) sprijenosti in neumnosti politike ter birokratskega aparata (katerega del je kot pravnik oziroma sodnik za prekrške tudi avtor sam).

Kar Petka dviga nad povprečje, je po mnenju Novakove prav način pisanja, tisti “kako”. Igrivo, s človeško toplino, z razumevanjem za človeške slabosti in hibe, z neprizanesljivo kritiko kapitalističnega, pogoltnega sveta ter slaboumnosti državnega aparata.

“Najbližje mi je socialna proza, ker imam občutek za krivice ljudi. Ljudje velikokrat niso krivi, a jim stvari padejo na glavo. Tako kot pri Ojdipu, ki se mu je zgodila nesreča, pa ni bil kriv. Podobno odkrijete, če berete Čehova, ki me je navdušil, in Becketta, ki je brezizhoden. Ali Kafko, ki je fenomenalen,” pravi Petek, ki poleg navdiha pri velikih literatih najde sestavine za svoje zgodbe v realnem življenju.

“Pesmi se pišejo po navdihu, kratka proza tudi, roman pa je kontinuirano delo,” odgovori na vprašanje, kako se loteva različnih literarnih zvrsti.

Pesniško zbirko Ujeti vodo med prsti (KUD France Prešeren) je pisal nekako v ljubezenskem razmerju do pesmi. “... so pa dnevi, ko mi pride nasproti/ na ulici/ me poljubi in objame/ prime pod roko/ in se mi smeji/ porednica/ ah, ta pesem (odlomek iz pesmi Ko pride pesem). Zato so pesmi hipne, svetle, prijetne, nastale med dežjem, trenutkom jeseni, pravijo nam o vetru, teku, vremenski napovedi, o življenju, ki je, kot piše v verzih, tako enostavno, kot je zajeti v dlan vodo, jo ujeti med prsti. Pesmi so svetlejše od proze, pesem je navdih, proza pa je življenje, ki je pri avtorju največkrat tragično. “Že Camus pravi, da ljudje umirajo nesrečni. A ni to največja tragika?”

In seveda, na poti sta že dve novi knjigi. Natisnjena je že Pesem črne golobice (založba eBesede), ki je roman na neprizanesljivih valovih življenja, ter “primorski” roman Ljudje na burji, ki je že bil objavljen v podlistkih v časopisu Večer, sedaj pa čaka še na knjižno obliko.

KLAVDIJA FIGELJ