Svet brez pesmi je kot juha brez soli
Komorni zbor Iskra iz Bovca ima v svoji skoraj dve desetletji dolgi zgodbi več poglavij. Prvo je bilo zaznamovano z vodstvom Ambroža Čopija, ki leta 1992 zbor tudi ustanovil. Po krajši prekinitvi so se pevke spet zbrale leta 2005, da bi zapele na poroki sopevke Tine. Takrat je vzela zborovske nitke v roke Urška Kranjc, ki zbor vodi še danes.
Njihov najvidnejši uspeh je srebrna plaketa, ki so jo leta 2000 prejele na mednarodnem tekmovanju Naša pesem. Kot pravi predsednica zbora Tina Gašperčič, je v pisani druščini dvajsetih pevk sicer največ učiteljic, kar pa še ne pomeni, da pri njih ni klepetanja.
> Pojemo, ker …
“... nam brez petja pač živeti ni.”
> Katere pesmi so na vašem repertoarju?
“Pesmi izbira naša draga zborovodkinja Urška. Malce vpliva imamo seveda tudi pevke. Trenutno s pesmijo potujemo po vsem svetu. 9. aprila namreč pripravljamo koncert, na katerem bomo zapele deset skladb v tujih jezikih.”
> Kje največkrat pojete?
“Kamor nas povabijo in kamor se same zrinemo. (smeh) Največkrat pojemo na raznih prireditvah v domačem kraju.”
> Kam ste doslej najdlje ponesli svojo pesem?
“V Anglijo. Leta 1999 smo nastopile v mestu Oldham, kjer so nas res lepo sprejeli. Celo njihov župan nas je povsod spremljal in vedno je nosil zlato župansko lento. Takrat se nam je to zdelo zelo zanimivo in obenem za naše razmere precej nenavadno. Ko smo se vrnile, smo našemu takratnemu županu to omenile in še danes ne vemo, ali smo bile me 'krive' za to ali ne, ampak od takrat naprej si jo je večkrat nadel.”
> Za dobro kondicijo zbora je najpomembneje …
“… da se tako dobro upoješ, da na obeh straneh klavirja zmanjka tipk.” (smeh)
> Obstaja kakšna pesem, ki ima za vaš zbor poseben pomen?
“V dvajsetih letih se je nabralo toliko pesmi in spominov nanje, da je zares težko izbirati. Dalmatinske pesmi nas vedno spomnijo na turnejo od Bovca do Splita. Posebno mesto v našem zborovskem spominu imajo tudi Koprive. Gre za zelo zahtevno pesem Pavleta Merkùja, ki smo jo zapele na reviji Primorska poje. Takrat ji sicer nismo bile dorasle, a smo jo dobro izvedle. Skladatelj je po nastopu vsaki od pevk segel v roko in čestital ter nam nadel vzdevek Koprivice. Velikokrat se spomnimo tudi, kako je naš nekdanji dirigent v majhni cerkvici na Madžarskem zaprosil za roko svojo sedanjo ženo. Tudi križarjenje po slovenski obali s portoroškim zborom ima med lepimi spomini posebno mesto. ”
> Kaj je največkrat slišati na avtobusu, ko se odpravljate na nastop?
“Smeh, vice, telefoniranje, odpiranje žavbic za boljši glas … Da se toliko smejemo, ima nekaj zaslug tudi naša Lada. Njen smeh je prav zares poseben - spominja na zvok, ki ga spuščajo zavore starega kolesa ob vožnji navzdol. Ko 'Lada žlajfa' so trebušne mišice na delu.”
> Kako negujete svoje glasove?
“Dobrote od Kilca nikoli ne zatajijo. Vse ostalo pa naj ostane skrivnost.”
> Če bi bil vaš zbor film, kateri žanr bi gledali? Zakaj?
“Vsekakor bi šlo za zelo pester film. V prvem delu (še z Ambrožem) se je začelo kot komedija, nadaljevalo kot čisto prava telenovela, pred katero se lahko vse španske skrijejo, in se na koncu dramatično razpletlo v prijetno romantiko. V drugem delu (pod Urškinim vodstvom) pa film včasih dosega prvine tragikomedije, a na kratko bi lahko rekle, da igramo v ženski komediji. Še tako težka situacija lahko postane komična, le z drugega kota je treba pogledati.”
>Svet brez pesmi bi bil …
“… kot juha brez soli, kot tunel brez svetlobe, kot dan, ko te vse boli. Kot sadež, ki ga olupiš - ostane samo olupek, bistva pa ni več.”
MI