Svet ni v najboljšem stanju

Kipar Damijan Kracina je v slovenskem in tudi mednarodnem likovnem prostoru dejaven že dobra tri desetletja. Po končanem študiju kiparstva leta 1996 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je leta 1999 prav tam končal tudi specialistični študij kiparstva in videa ter se pozneje izpopolnjeval v Gradcu, New Yorku in v Santa Feju v Novi Mehiki (ZDA). Leta 1992 je soustanovil umetniško skupino Provokart, v letih med 1997 in 2000 je bil umetniški vodja umetnostnega centra Artilerie Kluže, leta 2005 je soustanovil umetniško skupino Društvo za domače raziskave, zadnje desetletje in pol pa poučuje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja.

Od prvih razstav sredi devetdesetih let dalje so v središču njegovega zanimanja podobne teme, vsem pa je skupno to, da se navezujejo na živali, na naš odnos do njih in na našo čustveno vpletenost v živalski svet. Sprva je uporabljal elemente iz živalskega sveta ter jih transformiral v video in fotografijo, pozneje pa v skulpture v klasičnem smislu.

Danes njegov umetniški opus dopolnjujejo še slike, risbe, video, od leta 2008 pa tudi gledališče. Tistega leta je kot videoustvarjalec sodeloval pri plesni predstavi Lili - razglednice futuristične ljubezni s podnasovom Iz življenja Lili Brik in Vladimirja Majakovskega (Društvo Celinka in MGL), tri leta pozneje je kot scenograf, oblikovalec svetlobe in videa soustvaril plesno predstavo 33 obratov v koreografiji Sanje Nešković Peršin (Muzeum Ljubljana, Kibla Maribor), na začetku sezone 2022/23 pa je kot soavtor likovne podobe Zvezdice zaspanke Frana Milčinskega Ježka v režiji Jake Ivanca prvič sodeloval z Lutkovnim gledališčem Maribor.

Za gledališče je začel ustvarjati dokaj pozno, o bolj strnjenem gledališkem ustvarjanju lahko govorimo šele v zadnjih sezonah, čeprav ga je to kot celostna umetnina vznemirjalo že prej. “Sem kipar in delam v ateljeju, kar je precej samotno delo, saj se borim sam s seboj in z materijo, ki jo imam pred seboj. Ta simbioza je zelo lepa in se konča, ko je kip narejen. Vedno me je zanimalo, kaj vse se lahko zgodi s kipom ali umetniškim delom, ko vstopi v zunanji svet. Se lahko tu začne neka nova zgodba? Svoje razstave v galerijah sem si zamišljal zelo dramaturško, predvsem, kako se gledalec po prostoru premika, kaj in kako vidi. Pomembni so svetloba, tema, luč, zvok ritem, čas. Vse to je v gledališču samoumevno, v galeriji pa to težje dosežemo. Predvsem je predstava celostno umetniško delo, ki vključuje veliko med seboj povezano ekipo, in biti del tega, me zelo veseli.”

Z Jakom Ivancem je znova sodeloval kot scenograf pri koprski postavitvi Ostržka konec sezone 2025/26. Izstopajočo likovnost uprizoritve je opazila tudi kritika, ki je med drugim pisala o “presenetljivih maskah murna, čuka in vrana” in “izbranih scenografskih elementih (gledališki voziček, gostilna, zaplata trave, postelja, stopničke, veriga, ribji gobec), ki s spretnim oblikovanjem svetlobe uspešno pripomorejo h tkanju odrske iluzije”.

Scenski osnutek Damijana Kracine za Beckettovo Čakajoč Godota v Gledališču Koper

Kiparji oblikujejo volumne, zato je Kracina prepričan, da bi moral vsak kipar v prostor vstopiti s spoštovanjem, tudi v prostor gledališkega odra: “Vsak korak, ki ga naredimo, bi moral biti narejen s spoštovanjem. Ne samo v prostor umetnosti, tudi v prostor narave, v prostor drugega. Če bi nam to uspevalo, bi bil svet boljši,” verjame Kracina, ki se pri svojih kiparskih projektih in pri svojih delih pogosto navezuje na zgodovino določenega prostora. “Kaj je tam bilo in predvsem kaj nam ta prostor danes pomeni. Prostori so obteženi z zgodovino. Na gledaliških odrih je nastalo na tisoče del, ampak še vedno je čarovnija, ko se v temi prižge luč in se predstava začne.”

Čez štirinajst dni se bodo premierno prižgale luči tudi nad skoraj zapovedanim drevesom in opustelo podeželsko cesto, na kateri se vsak večer srečata Beckettova junaka Vladimir in Estragon. Je tako preprosto scenografijo sploh mogoče nadgraditi? “Res je v besedilu vse določeno, nič ni odveč in nič mu ne manjka,” je prepričan Kracina. “Čakajoč Godota je brezčasna drama, kjer je dogajanje vedno odvisno od konteksta. Scenografija, igra in interpretacija besedila predstavo lahko zapeljejo v eno ali drugo skrajnost. Z režiserjem in ekipo predstave smo izhajali iz tega, da se predstava dogaja tukaj in zdaj. Svet, v katerem danes živimo, pa, žal, ni v najboljšem stanju.”

Se bo do njegovega naslednjega gledališkega projekta stanje sveta izboljšalo? Najbrž ne, a zavetje bo Kracina vedno našel v svojem ateljeju, nekakšen kabinetu čudes ter prepletu živalskega in rastlinskega sveta. •