Sveta jeza in pest malega človeka

TOLMIN > Ploščo, ki nedvomno predstavlja novo stopnico v evoluciji teh najpristnejših predstavnikov posoškega pank'n'rolla, odprejo s pankovskim rafalom Glava in Sam, a se nato hitro pokaže, da jim je žanrsko omejevanje z leti vse bolj tuje. V nadaljevanju plošče namreč prvinsko kitarsko muziko prekvasijo z drvečim rockom, več različicami panka, metala in hardcora ter nekaj stoner rocka (Promašeni slučaj, Mrtvaški valcer, Idiot, Odjebi prohibicija, Stampedo pizdarij, Zloba, Preko trupel, Budala, Zakrul & zažagi) in bluzroka, ki se na trenutke speča celo s psihedelijo (V sobi je miš), vse do zgodnjemetalske epske Zbogom orožje.

Glede na prejšnje izdaje je plošča Rodoljubac bistveno kompleksnejša, tako v avtorskem kot aranžmajskem smislu. Zdi se, da so se spustili popolnoma z vajeti šele s prihodom novega bobnarja Roka Peršolje, ki bendu daje trdno in hkrati zelo dinamično strukturo, na kateri lahko gradita kitarist Davor Mrak in basist Domen Jeriha Perinčič. Če slednji zelo spretno krmari med udarnostjo in melodiko, je predvsem kitarski prispevek nepogrešljiv. Rodoljubac so vendarle v osnovi kitarski bend, in Davor Mrak kot prekaljen kitarist obvlada zvočno sliko, točno ve, kdaj je treba pritisniti na plin in kdaj je manj več, žmohtne in mastne rife pa nadgrajuje s klasičnimi, a ravno prav odmerjenimi solažami. In sliši se, da se enako udobno počuti v rokenrolu kot v panku ali metalu.

Nezgrešljiv je tudi vokal Damirja Mraka, ki nosi temeljno sporočilnost benda. Ne, nekdaj značilne zafrkancije bolj ali manj ni več, pač pa je tokrat v ospredju jedka kritika, sveta jeza, pest malega človeka v oko sistema, brez dlake na jeziku, brez pomislekov in dvojnih pomenov. Časi niso rožnati, zato niti komadi ne morejo biti taki.

Rodoljubac z novo ploščo pušča zelo pozitiven pečat in dokazuje, da vseskozi raste. Ker je bend, ki na odru še nadgradi energijo s plošče, so mu vrata na sceno široko odprta.

MITJA MARUSSIG