Svetla in zlata sredi mraka

SEŽANA > Z večerom Horror Mundi - Groza sveta sta dvakrat razprodala ljubljanski Kino Šiška, v petek pa nastopila še pred 157 obiskovalci, ki niso do kraja zapolnili dvorane sežanskega Kosovelovega doma.

Njunega nastopa nikar ne prekinjate s ploskanjem in preverite, ali ste zagotovo utišali svoje telefončke, je bilo rečeno, še preden sta prikorakala na oder, ona v dolgi sivi togi in bosa, kakor kakšna izgnanka, izobčenka, nadčasovno bitje, on bolj vsakdanji, tukajšnji, s tolkali in prgiščem predmetov, iz katerih izvablja zvoke, od zobnih ščetk do najlonskih vrečk.

Pesnica je v polni uri nanizala šestnajst pesmi, kajpada starih, saj jih zadnji dve desetletji ne piše več. Z ostrimi stihi, ki jih je tako doživela, domislila in izbrusila, da živijo v njeni glavi in jih interpretira, ne da bi jih brala, je rezko pričala o grozi tega sveta. Njena umetnost ni dnevnopolitična, marveč trajnejša. Žal. Pripoveduje o zlu, ki ga je človek gojil nekdaj in ki ga bo, dokler bo gomazel po temle svetu.

Svetlanina poezija je ukoreninjena v ljudski pesmi, prepredena z njenimi motivi in zarotitvenimi obrazci, a tudi prežeta s strašno ironijo. “Mi pa po svetu vandramo,/ eden drugemu hudo delamo,/ eden drugemu hudo delamo,/ saj je na svetu tako,” je skoroda zapela ob prihodu na oder, Kaučič pa je besedo dopolnil z ustreznim predirljivim škripanjem, da se je koža ježila.

Ona, izšolana igralka, je svoje pesmi pripovedovala tako zasanjano in odmaknjeno kakor tudi silovito, z zanosom, zdaj s hladnim, suhim glasom, drugič bolj prizadeto, z zaigranim jokajočim glasom. Tu in tam je celo kriknila, a krik mahoma požrla, ga obdala z gluhim molkom. Človek človeku iztika oči, ga utaplja, kamenja, muči na tisoč in tisoč načinov, zato smrt še zdaleč ni najhuje, na kar je obsojen človek, je pripovedovala. Pred vojno se človek ne more skriti v polju širokem, na gori visoki, v hiši rodni - edino zatočišče mu ostaja črna zemlja.

Biti votla kost, ki jo kotrlja veter, še zdaleč ni tako hudo, kakor čemeti v tem mrazu, v množici svetohlincev, hlapcev, jalovcev, v množici, ki utaplja posameznika. Pesmi, v katerih napoveduje čas, ko nas več ne bo, ko nas bo prerasla mehka, vlažna plesen in ko bo črna zemlja jedla naša mehka lica, se Svetlani Makarovič vztrajno preobračajo v pomirjujoče uspavanke, ki jih Kaučič pospremi s primerno mehkimi, bodisi šelestečimi bodisi zamolklimi zvoki. Ostrejši in silovitejši so pesničini portreti življenja. “Dva nista dvakrat po en sam./ Dva nista več. Sta dvakrat manj,” se je utemeljiteljica samosti pridušala v Kači, po kateri je v Kaučičevih rokah prav po kačje zarožljala težka veriga.

Posrečeno je interpretirala tudi pesem Roža - z infantilnim drdrajočim recitiranjem smrkave šolarke, s čimer je še okrepila kontrast in poudarila srhljivost svoje izpovedi: “Jaz sem mala roža,/ roža mamina,/ mama žre semenje/ mojega srca ...”

Jezni Rojstni dan, v katerem prekolne vse mogoče, od ure, ko je seme padlo, do prvega diha in luči sveta, je Kaučič dopolnil s krepkim udrihanjem po bobnih. Vrhunec njunega nastopa, med katerim sta se glasba in poezija za nekaj trenutkov vendarle prepletli, je bila sklepna Igla, v kateri pesnica opisuje tiho, neopazno iglo, ki človeka šiva na človeka, “mene s tabo, tebe z njim”, a tu pa tam kdo trzne, plane, pobegne po “poti za enega”, pa čeprav si strga kožo do kosti.

Ob izteku večera sta pesnica in tolkalec med aplavzom obstala ob robu odra, on s spuščeno glavo, ona z roko na njegovi rami, kakor sohi, rahlo sklonjena pod težo groze, a neupogljiva.

Naš mračni svet bosta z umetnostjo 21. februarja razsvetljevala v Kulturnem domu Izola, kmalu zatem pa še v Vrtojbi.

ANDRAŽ GOMBAČ

Tolkalec Zlatko Kaučič in pesnica Svetlana Makarovič med Grozo sveta v Kosovelovem domu Sežana Maja Pertič Gombač