Svetovljanstvo in pogum: demitizacija aleksandrink, 2005-2011
Inštituit za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU je v četrtek pripravil večer, posvečen aleksandrinkam. Z izbranimi gosti so govorili zlasti o obdobju zadnjih sedmih let, ko se je raziskovanje tega fenomena ženske migracije še posebej razcvetelo.
LJUBLJANA > V sedmih letih namreč, po besedah moderatorke večera Mirjam Milharčič Hladnik, raziskovalke na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, beležijo nenadno intenzivno prisotnost aleksandrinstva v umetniški, filmski, znanstveni, muzealski in raziskovalni dejavnosti tako v slovenskem kot v obmejnem prostoru. Seveda ni pozabila izpostaviti dveh raziskovalk, ki sta dolgo pred tem zaorali ledino v aleksandrinstvo, to sta Dorica Makuc, ki je že leta 1974 posnela dokumentarec Žerjavi letijo na jug, leta 1994 pa napisala knjigo Aleksandrinke in kustodinja Goriškega muzeja Inga Miklavčič Brezigar, ki je med drugim avtorica edinega strokovnega besedila v tujem jeziku, objavljenega v ugledni tuji, angleški publikaciji.
Na inštitutu, tako Hladnikova, bodo naredili naslednji korak prodora na tuje; prav zdaj namreč pripravljajo obsežno publikacijo o aleksandrinkah v angleščini, v katero bo svoje prispevke zapisalo več avtorjev - raziskovalcev.
> Preseganje enoznačnega gledanja
Barbara Skubic, potomka aleksandrink in dramaturginja v predstavi Trieste - Alessandria Embarked: štorja od lešandrink (2005) režiserke Nede Bric, je uvodoma povedala, da je Briceva dramsko besedilo napisala na podlagi pisem, ki pa se niso ujemala s podobami, ki so se o aleksandrinkah ukoreninile v slovenski zavesti. Pri nastajanju predstave jo je razveselilo, da je režiserka vključila izjavo ene od aleksandrink, ki pravi: “Jaz ne grem nazaj nikoli več.” S tem je seveda presegla enoznačno gledanje na ta fenomen, ki je ves ta čas prevladoval.
Vesna Humar, sicer odgovorna urednica PN, je nastopila kot soavtorica filma Aleksandrija, ki odhaja (2009) ter članica Društva žena Prvačine. Po njeni oceni za razumevanje fenomena aleksandrink nismo naredili veliko, saj še vedno živijo svoje življenje nekje “tam zgoraj”, si pa v društvu prizadevajo, da bi jih, s svojimi živimi nastopi, prikazali kot raznolike in žive, kot ženske s tisoč različnimi in pestrimi zgodbami. V tej smeri so med drugim pripravili modno revijo Moda iz baula, na kateri so z oblekami in besedo ustvarili tisto energijo, ki bo zanimanje za aleksandrinstvo gnala naprej.
Podobno si želijo tudi v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink iz Prvačine. To je, kot je povedala Dajana Baša, doseglo, da je novogoriška mestna občina pred kratkim odkupila hišo, ki bo še naprej namenjena občasnim razstavam in stalni postavitvi, del hiše pa bodo lahko koristili raziskovalci, ki bodo v Prvačino prišli proučevat sledi te ženske emigracije.
Zakaj toliko tišine?
Daša Koprivec, kustodinja Slovenskega etnografskega muzeja in vodja raziskave Aleksandrinke in njihovi potomci (2005-2011) je med spominjanjem na svoje začetke ukvarjanja z aleksandrinstvom, izpostavila ne le zgodbe, ki jih pripovedujejo aleksandrinke, ampak vse bolj tudi njihovi potomci. Glede stereotipov pa, da je pri otrocih iste matere slišala zelo različne interpretacije o liku matere, kar zgolj kaže na to, da so zgodbe vse prej kot enoznačne.
Dr. Aleks Kalc, soavtor dvojezične znanstvene monografije Le rotte do Alexandria / Po aleksandrijskih poteh (2011) je med drugim orisal zgodovinski kontekst ter izpostavil dejstvo, da je bila velika večina žensk v Trstu prav z Goriške, kjer so že v 19. stoletju delale pri tržaških družinah kot služkinje in dojilje. Po njegovem mnenju je v tem, kako Slovenci opisujejo aleksandrinke, vselej zaznati močan patos, ki je vezan na temo izseljevanja Slovencev nasploh. Sam ima raje zgodbe o teh ženskah, ki prikazujejo njihovo polno življenje.
Iztočnice uvodnih govornikov so se na koncu prelile v pogovor z občinstvom. Obiskovalce je med drugim zanimalo, kako to, da je bilo prej toliko tišine; da toliko časa ni nihče o tem govoril; zanimalo jih je, kateri stavek je bil najpogosteje izgovorjen, ko je beseda nanesla na aleksandrinke. Odgovorov je bilo več: bolečine in rane so bile prehude, da bi jih odpirali, bilo je zasmehovanje, enostavno niso bili zmožni videti tega kot nekaj posebnega ... In najpogostejši stavek? “Tako je blo.”
KLAVDIJA FIGELJ
