Sveže, brez nadzora
Slikarja Uroša Weinbergerja zaznamuje družbenokritična drža, ki prst med drugim uperja v množične medije in njihovo manipulacijo resničnosti. Po nedavni razstavi risb v Hiši kulture v Pivki zdaj v izolski galeriji Salsaverde prvič razstavlja povsem nov izbor risb Final Countdown.
IZOLA > Uroš Weinberger se je v vlogi perspektivnega slikarja na velikih primorskih razstaviščih v zadnjih letih predstavil že dvakrat - leta 2010 na povabilo Obalnih galerij v Mestni galeriji Piran, leta 2013 pa še v Mestni galeriji Nova Gorica. Tokrat so v ospredju risbe.
Uroš Weinberger (1975), ki živi in ustvarja kot samostojni kulturni ustvarjalec v Ljubljani, je leta 2003 zaključil študij slikarstva, leta 2005 pa tudi podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Sledili sta študentska Prešernova nagrada (2001) in leto zatem še izpopolnjevanje na Akademiji za likovno umetnost v Sofiji. Leta 2009 je ustvarjal v rezidenci Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, čez dve leti pa je prejel nagrado bienalne razstave Pogled na likovno umetnost Slovenije 6: Jaz tukaj, zdaj. Leta 2013 je bil povabljen na kulturno rezidenco v nemško mesto Freising.
“Znan sem po tem, da delam velike, trimetrske slike, imam pa tudi precej produkcije manjših del, tudi risb. V zadnjih treh letih se je nabralo kakih 300 risb, ki jih nisem niti dojel kot likovna dela. Risanje je nekaj, kar tu pa tam počnem. Le redkokdaj nastanejo skice, gre prav za čisto risanje, otroško. Nikdar nisem imel občutka, da so te risbe kaj vredne,” pravi Weinberger, ki je v Izoli poleg risb razstavil še nekaj manjših slik.
Pravi, da je pri risbah precej nesamozavesten: “Niso dodelane, nimajo koncepta, v njih je ogromno napak, a ta odsotnost nadzora je morebiti tudi njihova prednost, ki jim daje svežino, kakršne mogoče slike nimajo.” A slike ostajajo njegov prepoznavni znak: močne barve, motivi, sposojeni iz medijev, igrivost, za katero se skriva angažirano sporočilo. Tudi v Izoli je bila v osrčju pozornosti slika otrok z zaščitnimi maskami. “Na maske, ki se pojavljajo na več slikah in tudi na risbah, lahko na simbolni ravni gledamo kakor na prikrivanje, zakrivanje možnosti komunikacije, možnosti izražanja. Tudi oči imajo zaprte ... Demokracija je podobna socializmu: imaš svobodo govora, a le, če govoriš v okviru tistega, kar smo se dogovorili, da je prav. Če izstopiš iz tega okvirja, so rezultati enaki kot pri kateremkoli totalitarnem režimu. V prave probleme ne smeš dregniti,” ostaja kritičen Weinberger. Vznemirljivo podobo otrok, naslovljeno See, je naslikal za naslovnico nove istoimenske plošče skupine Moveknowledgement,v kateri kot kitarist ustvarja tudi Weinberger. Kanček ustvarjalnega procesa glasbene zasedbe so obiskovalci slišali tudi na odprtju, saj je slikar-kitarist s soborcem Dejanom Slakom razstavo uvedel s svojevrstno improvizacijo.
MPG