Svoboda, ki jo daje drugi jezik
“Spomin je nekaj neoprijemljivega, tako kot je pisanje literature. Šele, ko jo pišeš, ji daješ obliko,” je pogovor pri Lukatelu v Volčah uvedla koroška pisateljica Maja Haderlap. Brina Svit je takoj dodala, da ne smemo pozabiti na domišljijo, ki ima pri spominjanju vedno prste zraven.
VOLČE > Izhodiščni točki pogovora z damama slovenske in tuje literature, ki ga je usmerjal Zdravko Duša, sta bili njuni zadnji knjigi. Angel pozabe Maje Haderlap in Noč v Reykjaviku Brine Svit, deli, ki govorita o spominu, ki nas ne pusti in nam sledi povsod ter odmerja življenje.
Ni spomina brez domišljije
Angel pozabe in Noč v Reykjaviku sta zelo različna romana - Haderlapova pripoveduje zgodbo svoje najožje družine na Koroškem, zaznamovano od hudega časa druge svetovne vojne, taborišč in partizanstva, junakinja Svitove pa bogato plača postavnega plesalca tanga, da preživi z njo noč v Reykjaviku (ker je tam noč najdaljša), a izkaže se, da gre za odstranjevanje spomina.
“Sprašujem se, kaj je spomin in ugotavljam, da vedno ob spominjanju dela tudi domišljija. Nikdar se ne spominjamo stvari čisto takšne, kot je bila. Vedno je zraven ustvarjalni postopek,” ugotavlja Svitova, ki že dolga leta živi v Parizu in si, kot je dejal Duša, lahko ustvarja svoje zgodbe, za razliko od Haderlapove, ki je odrasla v vasi na avstrijskem Koroškem, kjer je vse, kar se dogaja, povezano s kolektivnim spominom.
“Težko je bilo uskladiti ti dve zgodovini, avstrijsko nacionalno z izkušnjo koroških Slovencev,” je povedala pisateljica in dodala, da pa je knjiga odprla določene zaklenjene prostore, ljudje so lažje spregovorili o stvareh, ki so bile prej izključno črno-bele. Svitova se je kolektivnega spomina lotila v knjigi Slovenski obraz, ki jo je pred dvema letoma izdala v Franciji (do konca leta pa bo izšla tudi v Sloveniji), na pisala pa jop je na podlagi osebnih zgodb argentinskih Slovencev. “Edini način, da na stvari pogledaš z distanco je, da jih zapišeš,” je prepričana.
Podobno meni Haderlapova, ki pa je k temu dodala še element jezika. “Knjige Angel pozabe ne bi mogla napisati v slovenščini. Začutila sem, koliko svobode mi ponuja drugi jezik, koliko varnosti. Deloval je kot neoprenska oprema,” je dejala. Kljub temu, da se je vedno čutila kot del skupine, ki mora ščititi svoj materni jezik.
Kako popraviti preteklost
“V francoščini ne pišem zato, ker nočem izdati svojega maternega jezika,” je v nekem pogovoru v Franciji nekoč dejala Svitova. Danes se ji ta izjava zdi smešna. “Ko sem prvič napisala novelo v francoščini, sem jo napisala s tako lahkoto in s takšnim užitkom, kot da sem in kot da nisem jaz.”
Vprašanje o Petru Handkeju, ki jima ga je zastavil Duša, sta želeli bolj ali manj preskočiti, zato sta se vrnili na jezik. “Si se kdaj želela prevajati v slovenščino,” je Brina vprašala Majo. “Vem, da ne bi šlo. Ne bi zmogla. Morda bi si to želela storiti na skrivaj,” se je glasil odgovor Maje, ki za svoj materni jezik čuti narečje, knjižni jezik pa ji deluje kot tuji.
Zdravko Duša je ob tem dregnil v Brino, češ, da je zelo stroga do prevajalk. “Seveda, če imam občutek, da stavek ne zveni po moje, ukrepam. Preko tega enostavno ne morem. Počutim se, kot bi me posadili v obleke, ki sploh niso moje,” je dejala Brina, ki se najraje kar sama prevaja. Pisanje je po njeno namreč eden redkih krajev, kjer lahko gremo nazaj in kaj iz preteklosti tudi popravimo. Stavek, ki bi se ga dalo bolje napisati ali dialog, ki ne zveni več dobro.
KLAVDIJA FIGELJ
