Svoboda je nevarna nujnost?
Gledališče Ulysses v sodelovanju s Srbskim narodnim gledališčem iz Novega Sada v brionski trdnjavi Minor uprizarja besedilo Shakespeare v Kremlju sodobnega hrvaškega dramatika in scenarista Iva Štivičića v režiji Lenke Udovički in dramaturgiji Tene Štivičić. Politični teater par excellence.
BRIONI > Drama je kompleksna freska totalitarizma, ki se napaja v stalinističnem modelu perverzne zlorabe oblasti. Zato ne gledamo rekonstrukcije zgodovinskih dogodkov z začetka 20. stoletja, ti služijo le kot priročen aluziven okvir za študijo o (so)odvisnosti moči, politike in - umetnosti. V strašljiv aparat Štivičić posega z univerzalnim Shakespearjem, ki sicer v stalinistični Sovjetski zvezi ni bil prepovedan, je pa s svojimi, predvsem kraljevskimi dramami, postal subverziven in moteč za gospodarje tistega časa.
Gospodar/Gazda, (ki ga v prepoznavni maniri in gestiki Josipa Visarionoviča Džugašvilija suvereno interpretira Boris Isaković), sluti, da se njegov čas izteka, pred svojim odstopom(!) si zaželi srečanja z igralcem Timofejem Semjoničem Jegorovim (soliden Dragan Mićanović). Kremelj se zatrese: kdo bo nadomestil Gospodarja, komu se bo poslej treba klanjati in prilizovati? In kje zaboga najti Timofejeva, saj je bil že pred pred leti izgnan v Sibirijo? Zloglasni šef policije Lavrentij (alias Berija, seveda, v vrhunski izvedbi Ozrena Grabarića) se samookliče za naslednika, toda veliki sklepni prizor, v katerem si le od gulaga izmučeni komedijant skozi Shakespearejeve verze upa izkričati resnico, pomete z lizunsko zalego. A policijski aparatčiki se hipoma prilagodijo; bakelitne telefone in pisalne stroje za svojo suženjsko raboto zamenjajo z računalniki, medtem ko čeznje lezejo podobe padca berlinskega zidu, Occupy in svetovnih protestov (video Igor Crnković) …
Režiserka Lenka Udovički je ključ za branje gostega in ekstenzivnega teksta našla v zmesi ironije, farse, tragedije, sarkastičnega humorja, mestoma celo karikature in gega. Na impozantnem naravnem prizorišču nekdanje avstroogrske trdnjave, ki jo je z diskretnimi citati iz ikonografije ruskih avantgard (Malevičevi križi, Tatlinov stolp, miceni konjički Babeljeve Rdeče konjenice…) duhovito opremila scenografka in kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, se ob inventivni glasbeni zavesi (Nigel Osbourne, Davor Rocco) odvija dveinpolurni stampedo boja med sistemom in posameznikom.
Plejada izvrstnih hrvaških in srbskih igralcev (Bojan Dimitrijević, Miroslav Fabri, Filip Nola, Stefan Trifunović, Mladen Vasary, Marko Marković, Nenad Pećinar, Filip Đurić, Milan Kovačević, Igor Pavlović, Radoje Ćupić, Jovan Živanović in Draginja Voganjac) med katerimi poleg nosilnih likov izstopajo Jasna Đuričić v vlogi igralke Galine, sodnik Svetozarja Cvetkovića, Jadranka Đokić kot Dunjaška in Svjetločka Katarine Bistrović Darvaš, je ustvarila nazoren priročnik za prepoznavanje in boj proti mehanizmom zla, umetniško besedo pa postavila na zmagovito stran. Lavrentijev cinični dvom, da je “svoboda nevarna nujnost” v ništrc zmelje že prvi stih 66. Shakespearejevega soneta.
Če kdaj, potem je naloga umetnosti danes, v času subtilne(?) rekonstrukcije totalitarističnih modelov in “politično korektne” moralne sprevrženosti, jasno kazati na odklone družbe in razgaljati mehanizme lomljenja človekovega dostojanstva. Gledališče sui generis ima to edinstveno moč. Teater Ulysses z njo že trinajsto sezono zapored dobro upravlja.
IRENA URBIČ