Svoboden, pogumen, cenzuriran ...
Umrl je pred stoletjem, a je še kako živ. Literati, zgodovinarji, režiserji in drugi, ki so spet prečesali umetnikov opus, soglašajo: po njegovem letu z Ivanom Cankarjem nismo opravili, ampak ga šele začeli na novo spoznavati, odkrivati doslej redkeje obiskane rokave tega bogatega porečja.
SLOVENIJA > “S Cankarjevim letom smo lahko zadovoljni. Prineslo je nova branja Ivana Cankarja, nekatera zelo sveža, alternativna, prav tako je bilo mnogo poskusov, da bi Cankarja približali čim širši publiki, predvsem mladim,” ugotavlja dr. Vesna Mikolič z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. “Nas pa čaka še veliko dela, da vse to umestimo v redne programe, tako šolske kot knjižnične, založniške, gledališke in programe drugih kulturnih hiš. In da Cankar resnično vstopi v slovensko zavest. Škoda bi bilo, če se to ne bi zgodilo in bi bilo njegovo delo po tej veliki obletnici potisnjeno ob stran.”
Ohranjal je upanje
Vesna Mikolič ima za sabo zelo pestro Cankarjevo leto: nastopila je na kar treh znanstvenih simpozijih, na Filozofski fakulteti v Mariboru, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani in na 29. Primorskih slovenističnih dnevih na Opčinah.
Primož Forte naslednji petek v tržaškem Kralju na Betajnovi
Naslednji petek, 11. januarja, ob 20.30 bo v Slovenskem stalnem gledališču Trst premiera Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi, “izjemne politične drame, prežete z umori, korupcijo in lakomnostjo”. Uprizoritev režira Tomaž Gorkič, najbolj znan po filmski grozljivki Idila, naslovno vlogo pa bo upodobil igralec Primož Forte.
Poleg tega je kot članica upravnega odbora Slovenske matice dobila nalogo, da izbere in uredi eno od desetih del, ki jih je Cankar izdal pri tej založbi - izbrala je kratki roman Novo življenje (1908) in napisala spremno besedo.
Sodelovala je tudi pri Cankarjevem letu v Trstu: v Slovenskem stalnem gledališču je imela predavanje, ki so ga povezali s sprehodom po Cankarjevem delavskem Trstu, na Univerzi v Trstu pa so ob 100. obletnici Cankarjeve smrti oblikovali pobudo za poimenovanje ene od tržaških ulic po njem.
Marko Sosič
pisatelj in režiser
“Cankarjevo leto je bilo fantastično, ker nam je ponovno odkrilo Cankarja in ga tudi zelo populariziralo.”
Bil je resnično izjemen umetnik: “Že tedaj je še kako razumel koncept slovenskega kulturnega prostora, poleg tega je vseslovensko kulturo obravnaval v najširšem pomenu besede, kot celotno življenje narodne skupnosti, v katero so tesno vpete literatura, umetnost in znanost. Takšno pojmovanje kulture je tesno povezal s svobodo, z osvobajanjem malega človeka.”
Življenje je resda videl kot polno klancev in padcev, pravi Vesna Mikolič, a opozarja: “Vendar so tako on kot njegovi literarni junaki vedno, tudi v najhujših osebnih in družbenih krizah, ohranjali aktivno držo ali vsaj upanje, sanje in ostajali v 'areni življenja'.”
Kmalu pridemo do Cankarjevega novega življenja: “To ni življenje brez greha in trpljenja, novo življenje je ustvarjalna moč za življenje naprej in z drugim. Takšen osvobojeni koncept hrepenenja prinaša zelo pomembna sporočila za današnjo atomizirano družbo egoističnih in obenem obupanih, depresivnih posameznikov.”
Vesna Mikolič je raziskala tudi Cankarjev odnos do besede kot nosilke etičnega in estetskega, njegovo črpanje besedišča iz živega, neizumetničenega jezika, pa tudi umetnikovo svobodno in zelo pogumno osebnost, ki naj nam bo za zgled.
Cankar v šoli
Izjemno zanimivo raziskavo je na predavanjih v Šempetru, Cerknem in Novi Gorici ter v članku Besedila Ivana Cankarja na šolski klopi, objavljenem v reviji Slovenščina v šoli, predstavil dr. Zoran Božič,ki poučuje na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici in na tamkajšnji Srednji ekonomski in trgovski šoli. Cankar je Slovencem zapustil ogromen literarni opus, zajet v 30 knjigah zbranega dela, in je najpomembnejši slovenski pisatelj in dramatik, pa vendar njegove šolske objave tudi ob 100. obletnici smrti zaostajajo za Prešernovimi, potrjuje raziskava. Slavni Vrhničan ima položaj drugega slovenskega kulturnega svetnika. “Ta izraz, ki ga v zadnjem času vpeljuje literarni zgodovinar dr. Marijan Dović, pomeni najvišjo stopnjo kanonizacije literata,” pojasnjuje Božič. Po Prešernu je poimenovanih 134 spominskih enot (javnih kipov, ulic, ustanov in podobnega), po Cankarju 102, sledijo Maister z le 52, zatem se zvrstijo Župančič, Slomšek, Gregorčič, Vodnik, Aškerc, Kosovel, Kajuh ...
Božič je pregledal srednješolska berila v stoletnem obdobju, od avstro-ogrskih do treh gimnazijskih iz novega tisočletja. Le Prešeren se pojavlja v vseh 56 berilih od leta 1850 do 2010, Cankar pa se je najprej uvrstil v tistega, ki ga je Josip Brinar sestavil leta 1908 - Cankar se je v šolo torej vrnil kot 32-letni literat.
Brinar, ravnatelj nove meščanske šole v Postojni, je prvi prepoznal Cankarjevo šolsko vrednost in vzgojno uporabnost, ob tem pa si privoščil tudi nepotrebno potvorbo znane črtice Greh. Objavil jo je pod naslovom Mater je zatajil in povsem spremenil njen konec: pri Cankarju pripovedovalec Jože občuti obžalovanje, ker je pred sošolci iz sramu zatajil mater. A močen občutek krivde ga v jok spravi šele doma, na koncu pa Cankar poroča še o grehu, ki ga ne zmorejo izprati ne solze ne čas. V Brinarjevi priredbi deček takoj poklekne, zajoče in prosi odpuščanja. Mati mu odpusti in Jože doživi moralno preobrazbo. “Zanimivo je, da je v ciklu črtic Moje življenje, kjer pripovedovalec omenja tudi svoj odnos do osnovne šole, Cankar s kritiko posiljeno poučnega sestavka o pridnem Janezku in porednem Mihcu zavrnil ravno tak vzgojni pristop, kot ga je v koncu črtice Mater je zatajil izpeljal Josip Brinar,” ugotavlja Božič.
Pred prvo svetovno vojno so Cankarjeva dela za šolske potrebe prilagajali morali rimskokatoliške cerkve, ki je sodila pod isto ministrstvo kot šolstvo, po drugi svetovni vojni pa so nasprotno izpuščali tista mesta, ki so bila preveč očitno vpeta v ideologijo katoliške cerkve.
V Kraljevini Jugoslaviji je šolski minister ukazal iztrgati prvih šestnajst strani iz Bajčevega berila, nakar so slovenski šolniki na protestnem zborovanju zahtevali pojasnilo. Izkazalo se je, da je beograjsko oblast motil predvsem uvodni sestavek iz Cankarjevega Kurenta, brez navedbe avtorja in z naslovom Nebesa pod Triglavom. Šolske nadzorne organe je zmotilo opevanje prelepe domovine “od Triglava do Gorjancev” - minister je predlagal, da bi v skladu z novo, razširjeno domovino besedilo govorilo o državi od Triglava do reke Timok v Srbiji.
Vsekakor so Cankarjeva dela, vključena v šolski program, še vedno presenetljivo aktualna, tako že nekoliko pozabljena, denimo črtice Majsko veselje, Istrski osel in Peter Klepec ter kratki roman Nina, kakor tudi tista, ki so še v vseh učnih načrtih - tak je na primer roman Na klancu, ki ga lahko beremo tudi kot zavračanje permisivne vzgoje, ugotavlja Zoran Božič.
Omenja tudi nove priredbe Cankarjevih znanih besedil, zlasti stripovske izdaje Mojega življenja, Hlapca Jerneja in Hlapcev: “Te ilustrirane izdaje, namenjene predvsem mlajšim bralcem, nedvomno utrjujejo Cankarjev kanonski položaj, imajo pa tudi pomanjkljivosti in predvsem nikakor ne morejo nadomestiti poglobljenega branja izvirnika.”
Žalostna Istra
Na mariborskem simpoziju je nastopila tudi dr. Vladka Tucovič Sturman s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. V članku Istra v kratki prozi in pismih Ivana Cankarja ugotavlja, da se v leposlovju kaže pisateljevo navdušenje nad morjem in istrskim podeželjem, pa tudi natančno opazovanje narave, medtem ko je v pismih svoji ljubi Ani Lušin izrazito nezadovoljen z vročim istrskim vremenom in izsušeno pokrajino, naveličan istrske italijanščine in obupan zaradi občutka tujosti.
Ivan Cankar je dvakrat, v letih 1892 in 1898, krajši čas živel pri sorodnikih v Pulju. Mladenič, ki je tedaj, pri 17 letih, pisal poezijo, je prav tam napisal svoje prvo objavljeno prozno besedilo Moj prvi pogled na morje (1893).
V naslednjem puljskem obdobju je nastala tudi črtica Ob morju (1899), v kateri opisuje “nesrečno” Istro, pusto, polno kamenja, ožganega grmičevja ... Tu in tam vendarle opazi tudi vinograd, figo, ovce in seveda morje. “Cankar na Istro gleda tipično celinsko, njegovo oko pogreša gozdove in reke,” piše Vladka Tucovič Sturman in opaža, da je tudi Cankar nasedel klišejski podobi “tužne Istre”.
Pisatelj je žalostno in od sonca ožgano Istro omenjal še večkrat, tudi v romanu Gospa Judit (1904), obiskal pa je še nekaj drugih krajev po Istri. 21. in 22. maja 1908 je imel v Trstu dve predavanji in vmes obiskal Koper. Nesojeni nevesti Štefki Löffler je tistega dne na Dunaj poslal kar dve razglednici iz tega “prelepega starinskega mesteca”.
Plošča v Pulju?
Po Cankarjevih puljskih poteh je pred leti hodil tudi Marko Sosič. “V letih 2011 in 2012 sem tam pisal,” se spominja pisatelj in režiser. “Po Pulju me je vodila pesnica Sanja Širec Rovis, hči Slovenca in Hrvatice, ki delujeta v tamkajšnjem slovenskem društvu. Takrat sem obudil znanje o Cankarjevem puljskem obdobju, med katerim je leta 1898 pisal dramo Jakob Ruda. Nekdo iz knjižnice mi je pomagal tudi odkriti, kje stoji hiša, v kateri je Cankar stanoval pri sorodnikih.”
Tudi v Cankarjevem albumu, eni najpomembnejših knjig o pisatelju, ki jo je leta 1972 pri mariborskih Obzorjih izdal izjemno natančni France Dobrovoljc, beremo, da je Cankar stanoval na Via Giulia 9, v današnji Ulici Matka Laginje, ki se vzpenja tik ob Istrskem narodnem gledališču. “Na Društvu slovenskih pisateljev sem takrat predlagal, da bi na to puljsko stavbo postavili spominsko ploščo. A verjetno bi se moral veliko bolj angažirati, da bi do tega res prišlo. Še zmeraj sem pripravljen, upam, da nam bo uspelo zamisel izpeljati.”
Z doživetim v minulem letu je Sosič zelo zadovoljen: “Cankarjevo leto je bilo fantastično, ker nam je ponovno odkrilo Cankarja in ga tudi zelo populariziralo. Vsi ga lahko na novo beremo in odkrivamo prelepe svetove duha. V minulem letu sem v roke spet vzel tudi njegova manj znana dela. Vrnil mi je vero v možnost literature kot sredstva za odkrivanje človeka in njegovega časa. In ponovno sem spoznal, kako neskončno aktualen je Cankar, predvsem v dramah. Obiskal sem tudi razstave o njem v Ljubljani ... Že med vožnjo tja pred izvozom za Vrhniko ob avtocesti vidimo veliko tablo s Cankarjevo fotografijo. Lepo.”
Knjige, stripi, predstave, filmi ...
V Cankarjevem letu se je seveda zvrstilo več uprizoritev njegovih del - v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica denimo Za narodov blagor v režiji Mihe Goloba - in zlasti knjig.
Že v začetku leta je dr. Janko Kos deset svojih študij, napisanih v pol stoletja, od 1968 do letos, zbral v knjigi Misliti Cankarja, izdani pri Beletrini, kjer so ponatisnili tudi Cankarjeve Podobe iz sanj. Pri isti založbi je pozneje izšla še nova monografija Ivan Cankar - portret genija, v kateri o umetniku in njegovi dobi poglobljeno piše ddr. Igor Grdina.
“Cankar je bil največja zvezda svojega časa v Sloveniji. Gostilna na Rožniku, kjer je stanoval, je imela veliko prometa po njegovi zaslugi,” je dr. Mihael Glavan dejal na predstavitvi knjige Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik, izdane pri Mladinski knjigi. Pri tej založbi je izšel še izbor angažiranih zapisov Kako sem postal socialist in drugi spisi, ki ga je uredil dr. Primož Vitez.
Pri založbi, poimenovani po Cankarju, so izdali album Ivan Cankar - literarni revolucionar. Za uvodno biografijo je poskrbel urednik dr. Aljoša Harlamov, dr. Mateja Pezdirc Bartol se je posvetila dramatiki, dr. Irena Novak Popov poeziji, esejistiki in publicistiki, dr. Alojzija Zupan Sosič pisateljevim romanom, dr. Jožice Čeh Steger pa kratki prozi.
Veliko pozornosti je požela obsežna knjiga Ivan Cankar - eseji o največjem, izdana pri založbi UMco. V njej Marcel Štefančič jr.poroča o svojem krokanju s Cankarjem - njegov opus je eksal kot Netflixovo serijo, od prve pesmi do zadnjega pisma, se s pisateljem tudi pričkal, vse prebrano pa si ogledal še skozi zgodovino filma. “Če bi bil Ivan Cankar filmski režiser, bi snemal filme noir,” je samo ena od ugotovitev.
Obiskovalci Slovenskega knjižnega sejma so za knjigo leta izbrali strip Ivan Cankar - podobe iz življenja zgodovinarja dr. Blaža Vurnika in striparja Zorana Smiljanića. Izdala sta ga Muzej in galerije mesta Ljubljane in Forum Ljubljana, izšel pa je kot posebna izdaja Stripburgerja.
Italijanskim bralcem je poslej na voljo tudi dvojezična Na otoku - Sull'isola, izdana pri Založništvu tržaškega tiska. Manj znane črtice je prevedla Paola Lucchesi, uvod, v katerem Cankarja primerja celo z Danilom Kišem, pa je napisala dr. Marija Mitrović.
Cankarjevo dopisovanje z ženskami - zanimale so ga samo lepe - je temeljito pregledal Peter Kolšekin pri Mladinski knjigi izdal žmohtno knjigo Reci tvoji roki, da jo poljubljam.
Pisateljevo življenje in delo sta res kot ustvarjena za film! Posneli so dva dokumentarca: režiser Dušan Moravec in scenarist Matjaž Pikalo sta podpisala Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja,Amir Muratović pa Cankarja, ki je z eno nogo že stopil proti igranemu celovečercu. A tega nismo dobili niti v jubilejnem letu. Ostaja nam samo cankarjansko hrepenenje.
