Svobodno živite svoje sanje!

Tragikomedija Na valovihSaše Pavček je nastala kot radijska igra (z izvirnim naslovom Arija) leta 2007, ko je prejela nagrado Unesca Mir in prijateljstvo med narodi na 9. mednarodnem radijskem festivalu v Esfahanu (Iran). Uprizorili so jo nato v Hercegnovskem gledališču leta 2008, v Tristan Bathes Theatru v Londonu leta 2009 in na Mladinskem odru Kranj leta 2015. Izvirno radijsko igro je režiral Alen Jelen, ki podpisuje tudi scensko uprizoritev, na sporedu do 30. novembra v Mali dvorani SSG v Trstu. Koproducenta uprizoritve sta Slovensko stalno gledališče v Trstu in Škuc gledališče Ljubljana, v sodelovanju s Cankarjevim domom. Protagonista sta Barbara Cerar in Jurij Drevenšek. Ob premieri njenega dramskega teksta v SSG smo se pogovarjali s Sašo Pavček.

“Besedilo me je v teh letih večkrat povleklo, želela sem najti nekaj drugega, nekaj, kar bi bilo več kot humoren in oster spopad obeh likov, ki ju določata predvsem narodnost in politična usmerjenost. Želela sem prodreti v skrito globino njune medsebojne zgodovine. Počasi luščiti plasti mnogoterih mask in lažnih identitet, ki si jih nadevata, vsak z različnim motivom. To mi več let ni dalo miru, napisala sem scenarij za TV igro, nato več variant dramskega besedila. Iskala sem način, kako preiti od humorja in šokantnih preobratov v razkritje osebnih ran. Radio imam zelo rada, glas sam po sebi razkriva marsikaj, odnos dveh žrtev in hkrati rabljev v tesnem prostoru pa je name deloval navdihujoče. Zanimale so me okoliščine, ki so ju pripeljale v kletko. Kletka pa ni le utesnjeni radijski studio, je njuna notranja tesnoba. Posledica eksistenčne in eksistencialne stiske.”

“Naj vas ne ustavijo tegobe današnjega časa, nobena pišmeuhovska politika, verujte vase, stojte drug drugemu ob strani in naj vaše sanje blestijo na odru! Publika bo cenila to lepoto.”

Saša Pavček

“Besedilo postavlja na ogled situacijo prekarnega novinarja, odpira vprašanja o pravičnosti, poštenosti, smislu dela in ljubezni do dela, razkriva pa tudi korupcijo, klientilizem, manipulacijo, hinavščino in podobne zablode današnjega časa. O problemu prekarnosti se danes veliko govori, a žal rešuje zelo počasi in nezadostno. Prekarnost je namreč pisana na kožo kapitalistični miselnosti, pogoltnosti, brezčutju. Rešitev je v zmanjševanju prekarnosti in ne v njenem povečevanju! Prekarnost uničuje tudi profesionalizem, predanost do dela, ki ga nekdo želi opravljati s srcem in scela, pa je to delo tako slabo ovrednoteno, da človek lahko pregori. Vsi zakoni, ki so pred desetletji vsaj za silo izenačevali status zaposlenih in samozaposlenih v kulturi, so zdaj nevzdržni. Birokracija gre po vedno bolj zavitih poteh, volja do političnih sprememb je izmuzljiva, prekarni delavec pa je prepuščen samemu sebi, a vsaj nekaj upanja je, saj se prekarni ustvarjalci povezujejo in delujejo. V medsebojnem razumevanju, podpori prekarnih in neprekarnih je tudi nekaj upanja. Pri polemikah o samozaposlenih, ki sem jim prisostvovala, se je pokazal velik cinizem naše zakonodaje, popoln absurd, saj je delojemalec sam sebi delodajalec in če ta zboli, je res zelo težko. Mislim, da kapitalizem ne sme požreti najbolj vitalnih in ustvarjalnih moči, zlasti mladih. Posledice izkoriščanja so vidne, nenazadnje v naravi, ki nam bo morda končno dala lekcijo, da ljudje lahko preživimo samo v sožitju in varovanju drug drugega in narave.”

“Piše se prav gotovo veliko, tudi veliko je bilo narejenega, od izobraževanja na AGRFT, delavnic FF in TSD, delavnic v gledališčih, natečajev, bralnih uprizoritev, veliko vlogo je odigralo Prešernovo gledališče Kranj s Tednom slovenske drame, spodbujanjem mladih dramatikov in drugim. Vedno pa je odvisno od ljudi, ki berejo novonastala dramska dela, ali verjamejo, si upajo tvegati, spodbujati pisce. Je v današnji hiperprodukciji sploh še možnost razvijanja besedila v ustvarjalni interakciji z režiserji, igralci, dramaturgi? Ali gre le za kljukico, ki bo zadostila statistiki? Verjamem v ljudi, ki so spodbudni in ustvarjalni, kritični in iskreni, zato verjamem tudi v medsebojni in zlasti medgeneracijski navdih in upam na najboljše. Mlado slovensko dramatiko z navdušenjem pozdravljam, dramatika je težka literarna zvrst, mladi so hitri in sproščeni, imajo sposobnosti in voljo in se tega trdega oreha ne bojijo, jemljejo ga kot izziv, čuti se užitek pri pisanju. To mi je zelo všeč.”

“Verjamem samo v življenjski maraton, kaljenje umetniške moči, ki vztrajno zori.”

“Razen priredbe Bužec on, bušca jaz nisem ničesar pisala v procesu vaj, pri bralnih vajah Na valovih sem namučila ekipo s popravki, a za dramatika je sodelovanje z ekipo zelo dobrodošlo. Vem pa, da kot igralka na tak proces gledam drugače in sem hvaležna celotni ekipi za potrpljenje z menoj. Sicer pa sem bila vesela, da je komedija Al en al dva? Alešu Valiču uspela in je odigral preko sto ponovitev, prav tako me veseli, da je dramska balada Pod snegom prišla na oder in so jo igralci radi igrali, veliko zaslug imata tudi režiserka Barbara Zemljič in Eva Mahkovic, ki sta verjeli v besedilo in nenazadnje tudi umetniški vodja Mini teatra Ivica Buljan.

Arija je doživela dve mednarodni produkciji, kar ni slabo, tudi Čisti vrelec ljubezni je bil uprizorjen doma in na tujem, nekaj dram je prevedenih in so izšle v antologijah ali samostojnih izdajah. Nekateri teksti so tako prevedeni v angleščino, ruščino, španščino, makedonščino, nemščino … Toda napisala sem veliko premalo, da bi lahko rekla, da res znam pisati drame. S tem tempom mi bo morda uspelo pri devetdesetih letih, človek mora biti optimist! Pisanje dramatike je vsaj zame užitek in muka, vedno sem v precepu, kaj odkriti z besedo, kaj zakriti, kaj je gledalcu jasno iz konteksta, predvideti pomen neverbalne komunikacije, a to ima svoj čar. Z besedami je potrebno ravnati previdno, beseda lahko rani ali poboža, ljubkuje ali ubije tudi avtorja! Besede, ki so se nam zapičile v otroški dobi v podzavest in zavest, nas spremljajo vse življenje. Iz teh odtisov igralec, pisec neprestano črpa. Tako so lahko rane tudi humus za umetniško izpoved, a kaj odbrati in s fantazijo nadgraditi, je zame vedno vprašanje, vredno skoraj Hamletovega cincanja biti - ne biti.” (smeh).

“Prav nič ne maram dajati nasvetov, a ker ste vprašali, pač bom. Ko sem bila mlada, so mi svetovali, naj svobodno živim svoje sanje. To ni preprosto, je pa nujno, saj mislim, da mora biti ustvarjalec iskren in odgovoren do svoje domišljije, ne glede na ovire. Nadalje so mi svetovali, naj živim povezano s svojo generacijo, kar mi je bilo seveda jasno in nekako organsko. Naj bom povezana tudi z drugimi generacijami, so mi rekli. To se mi je zdelo tudi fino, je bilo pa seveda težje, potrebovala sem več lastne volje, da sem se približala starejši generaciji. Danes živim in pokojnim lahko rečem samo hvala. Medgeneracijski stik je nekaj nenadomestljivega. Kot pedagoginja na AGRFT sem od vas, mlade generacije, prejela ogromno. Tudi za to izkušnjo rečem: hvala. Spoznala sem, ne tako na povrh, marveč preko izkušnje, da je vsak drugačen, vsakemu sem želela predati pošten odnos do dela in podporo, odpreti vrata v nekakšno varno jazbino, kamor bi se lahko zatekli, se umirili, da bi se v vas prebudilo ali povrnilo samozaupanje. Ne vem, koliko mi je uspelo. Samo upam lahko, da nisem zgrešila, da se boste znali opreti na svojo notranjo ustvarjalno moč in tudi ohraniti medsebojno toplino. Lahko povem še to, da ne verjamem v kakšne hitre rešitve, pa čeprav je čas danes 'brzinski'. Verjamem samo v življenjski maraton, kaljenje umetniške moči, ki vztrajno zori. Verjamem tudi, da beseda deluje močneje, kot ji to priznava današnji čas vizualnosti.”

“Dolgo že spremljam in delam v gledališču in v teh 40 letih sem opazila, da se vse vrti v nekakšnih krogih, estetike se ponavljajo in vračajo, moda se včasih odmika od igralca k dominantnejšemu režiserju, od spektakla k intimi, od prevladujoče podobe k besedi in spet nazaj v krogotoku. Gledališče je vedno odsev časa, a tisto, kar me danes najbolj muči, niso spremembe v formi in vsebini. Vseh teh novosti in avtentičnih izrazov mlade generacije sem zelo vesela; razočarana pa sem nad spremembo, ki jo je prinesel neoliberalni čas. Meni se zdi, kot bi stegnil lovke in posekal spoštovanje predanega profesionalnega dela, pristnost medčloveških odnosov, solidarnost, navezanost, pripadnost, lojalnost. Preveč je vse podobno kaosu in histeriji, narediti čim več s čim manj časa in denarja, s čim manj ljudmi. Kot da človek ni več ustvarjalec, ni umetnik, je samo strošek. A stran s pesimizmom, časi se, kot rečeno, vrtijo, in vi ste zdaj prvi! Kakšno je in bo gledališče, ki ga ustvarjate in ga boste ustvarjali mladi, pa je pravzaprav v resnici odvisno samo od vas. Naj vas ne ustavijo tegobe današnjega časa, nobena pišmeuhovska politika, verujte vase, stojte drug drugemu ob strani in naj vaše sanje blestijo na odru! Publika bo cenila to lepoto.”

Primorski dnevnik

Andraž Gombač