“Ta boj je vreden vzhičenja”

Da je Inferno sinonim za naš čas, ni dvoma, nam v telefonskem pogovoru zatrdi Vinko Möderndorfer in doda: “Mislim, da bosta tisti dve tretjini slovenskih ali evropskih prebivalcev, ki živijo na pragu revščine, soglašali z menoj. Ta čas je inferno.” A naslov je tudi aluzija na Dantejev pekel: “Čeprav je realističen in današnji, na simbolni ravni sledi Dantejevim devetim krogom pekla: najprej so slike realistične, potem pa, ko se približujemo socialnemu dnu, socialni stiski našega glavnega junaka, so vse bolj alegorične, simbolne.”

Film iz izsekov resničnosti

“Zgodba je skonstruirana in v tem pogledu fikcija. Kar pa se dogaja naši mladi družini z dvema otrokoma, našemu junaku, ki ga igra odlični Marko Mandić, in drugih detajlov si nisem izmislil. A šele ko je bil film v montaži, ko se je že zlil v sugestivno celoto, sem se zamislil in spoznal, da sem pravzaprav vse to prebral v časopisu, videl pri sosedih, v sosednji ulici, po televiziji ali pa so mi povedali. Šel sem skozi film in ugotovil, da ni enega detajla, ki bi nastal zgolj v moji domišljiji, kar je še posebej srhljivo, ker si kljub vsemu, kadar delamo film, marsikaj izmislimo. Tokrat pa ničesar - vse, kar je na poti mladega junaka, je bilo že doživeto, je že dalo življenje. Seveda je domišljija poskrbela, da je nastala enovita zgodba,” pojasnjuje režiser in pisatelj, ki ostaja zavezan družbeni kritiki. Prepričan je, da poslanstvo umetnosti neprestano nastavljanje zrcala času. Danes pa še posebej.

Vendarle se je odločil, da bolečino te dobe izpove z eno zgodbo, saj verjame, da ljudem pridejo do živega in jih pretresejo predvsem zgodbe posameznika: “Veste, to da je ta hip na zavodu za zaposlovanje, denimo, 14735 ljudi, nam nič ne pove, ta številka nič ne pomeni. Ena sama zgodba nesrečneža, ki je ostal brez dohodkov in so mu včeraj odklopili elektriko, pa nas pretrese. Zato smo se odločili, da povemo eno samo zgodbo, s katero bi govorili o vseh zgodbah.”

Prihodnost je v boju

Z mislijo, da film ne pušča luči na koncu tunela, ne soglaša: “Filmske umetnosti ne razumem kot umetnosti 'happy enda', kakor nas je navadila ameriška kinematografija. A ta film ima luč na koncu tunela! To je boj glavnega junaka - s kakšno energijo, s kakšno silo, močjo, voljo se bori, da bi otroka ostala pri njem, da bi preživel! Mislim, da je ta energija svetla. Ta trmasti boj za življenje, ki ni naklonjeno posamezniku - še zlasti ne tistemu na dnu - in ki ga gledamo skozi uro in petdeset minut filma, je vreden vzhičenja. V tem boju je prihodnost.”

Predvsem pa je režiser prepričan, da se mora bistvena svetloba zgoditi v gledalcu: “Film mora gledalca na svoj način razburiti. Kadar dejavno, angažirano spremljamo zgodbo, ki je ne gledamo zaradi zabave ali preganjanja dolgčasa, je veliko možnosti, da bomo spremenili svet. In v tem je svetloba našega filma.”

V filmu med drugim kritično pokaže na brezbrižnost kapitala, ki ga poosebljaJernej Šugman v vlogi direktorja Igorja Kirova. “Kapitalizem nas drži ves čas v strahu, a ta strah ni zgolj eksistencialen, je tudi političen. On nam pravi: pazite, ne se upirati, sicer boste na cesti, kakor je vaš sosed. Na tem strahu stoji ves kapitalistični sistem,” poudarja Vinko Möderndorfer, ki verjame v svetlo moč ljudi. “Vsi živimo svoja mala življenja, vsi se pehamo, se borimo za svoje otroke, vsi želimo preživeti čim boljše in v tem našem malem boju je najbrž tudi kakšen košček apatije, češ da se ne da ničesar narediti. Ampak ko nas bodo pritisnili do dna, se bomo odrinili in gotovo se bo nekaj zgodilo. Končno so tudi zadnje volitve, ki so pometle z dvema tretjinama starega parlamenta, velika sprememba. Ne vemo še, kako bo naprej, a ta hip je edina možnost, da držimo pesti. Res ne bi rekel, da vlada zgolj apatija.”

V Infernu v glavni vlogi borbenega brezposelnega očeta Mareta nastopa Marko Mandić, njegovo ženo Sonjo igra Medeja Novak, otroka pa Marko Bukvič in Lara Volavšek. “Zasedba je bistvena, z igralci se zakoliči energija in tudi kakovost filma. Za izbiro igralcev sem si vzel veliko časa in mislim, da sem našel prave. A pri tem filmu se je zgodilo še nekaj; začutil sem, da smo si vsi, vključno s tehnično ekipo filma, od maskerke do garderoberke in drugih, želeli povedati to zgodbo,” zatrdi režiser.

MAJA PERTIČ GOMBAČ